Odgovor skušajmo najti v drugih Jezusovih prilikah. V kateri priliki Jezus še govori o človeku, ki je ostal pred vrati? Spomnimo se tistega, ki je prišel na svatbo brez svatovskega oblačila. Kralj ga je dal vreči ven v temo. Ali pa se spomnimo Jezusovih besed o ozkih vratih in tesni poti ter o lažnih prerokih. Jezus pravi, da ne bo prišel v nebeško kraljestvo vsak, ki mu pravi »Gospod, Gospod«. Nekateri mu bodo celo govorili: »Gospod, Gospod, mar nismo v tvojem imenu prerokovali in delali čudežev?« On pa jim bo odgovoril podobno kot nespametnim devicam danes: »Nikoli vas nisem poznal.«
Današnjemu evangeljskemu odlomku sledi v istem poglavju prilika o talentih. Spomnimo se, da je gospodar tistemu, ki je talent zakopal, ker se je gospodarja bal in ga imel za trdega človeka, rekel: »Malopridni in leni služabnik!« ter ga dal vreči v temo. Prav temu sledi še prilika o sodbi. Tam pa govori o tistih, ki so ga v ubogih srečali in mu pomagali in onih, ki se za človeka ob sebi niso zmenili.
Olje je torej lahko prav naša odločitev, da Jezusa vzamemo zares. Da ga ne sprejmemo samo za pomočnika, ko nam je težko, ampak za svojega Boga in Gospoda. Da sprejmemo njegovo pot za svojo pot. To pa je pot blagrov, pot križa, pot odpovedovanja staremu človeku, ki bi rad živel, kakor mu paše. Jezus nas vabi k drugačnemu življenju: k zavzetim odnosom tako do Boga kot do sočloveka. Želi, da se vzamemo zares. Noče, da se ustavljamo ob videzu. Vabi nas k pristni pozornosti in zavzeti ljubezni. Ne gre za to, da bi morali biti popolni, ampak za to, ali si za to pot sploh prizadevamo in se zanjo vedno znova odločamo.
Iz tega lahko razumemo, da pametne device olja niso mogle posoditi. Nihče se ne more namesto nas odločiti za Jezusa. Nihče ne more namesto nas živeti evangelija. Lahko poznamo vse njegove besede, lahko hodimo k maši, lahko veliko naredimo v njegovem imenu, pa se vendarle izmikamo njegovi poti. Zato je tako resno Jezusovo opozorilo: »Ne poznam vas.« Ne gre za to, da Bog ne bi vedel, kdo smo, ampak da v nas ne more prepoznati Sebe, saj kljub vsemu, kar o njem vemo, nismo postali zares Njegovi.
Danes je tudi zahvalna nedelja. Ob tem se pokaže, koliko smo Jezusa resnično vzeli za svojega Boga in Gospoda. Ali smo mu hvaležni samo za tisto, kar nam je všeč, za uspehe, zdravje, veselje in lepe trenutke? Ali pa smo lahko hvaležni za življenje v celoti, tudi za tisto, kar je težko, česar ne razumemo in česar si ne bi nikoli izbrali? Ne zato, ker bi bilo trpljenje samo po sebi dobro ali ker bi Bog želel naše stiske, ampak ker verjamemo, da nas tudi v njih ne zapusti. Ker verjamemo, da je z nami, da nas ljubi in da more tudi iz težkega narediti dobro.
Bog je vedno z nami, vprašanje pa je, ali smo mi z njim. Ali se ga oklepamo tudi takrat, ko ne gre po naših načrtih, ko ženin zamuja, ko se stemni, ko njegova pot zahteva odpoved in križ? V takšnih trenutkih se pokaže, koliko olja imamo v svojih svetilkah.
Morda je zato največja zahvala Bogu prav naša odločitev, da se še tesneje povežemo z Njim. Ne recimo mu le: »Hvala, ker si mi dal toliko lepega,« ampak tudi: »Gospod, hvala ti za moje življenje, za vse lepo in težko. Ne razumem vedno tvojih poti, a verjamem, da si dober. Ti si moj Bog, moj Gospod in moj ženin. Hočem hoditi za teboj.« Hkrati pa naj bo današnja prilika resno povabilo, da vzamemo za res tako Boga kot bližnjega. Ne živimo življenja in odnosov le na pol. Živimo scela!
