»Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih. Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja. Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje. Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa je nastalo vpitje: ›Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!‹ Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke. Nespametne so rekle preudarnim: ›Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!‹ Toda preudarne so odvrnile: ›Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!‹ Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge device in govorile: ›Gospod, gospod, odpri nam!‹ On pa je odgovoril: ›Resnično, povem vam: Ne poznam vas!‹ Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!« Mt 15,1-13
Prilika o desetih devicah nam je vsem dobro poznana. Ne poznam dobro navad tistega časa, zato le predvidevam, da so povabljeni svetilke potrebovali tudi na svatbi. Najbrž so si z njimi svetili v dvorani. Sicer ne vem, zakaj bi bila težava, če bo olje na svatbi pošlo.
Kakorkoli že je s svetilkami, me je presenetila drža preudarnih devic, ko so jih nespametne prosile za nekaj olja. Odvrnile so jim: ›Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!‹ Mar ni zanimivo, da Jezus tokrat daje za zgled človeka, ki ne pomaga svojemu bližnjemu. Res je, da bi s tem tvegale, da jim bo olja zmanjkalo. Zanimivo pa je, da tega niti ne vedo.
Prav ta misel me je spodbudila k nadaljevanju našega razmišljanja dveh zadnjih nedelj. Spomnimo se, da smo pred tremi tedni brali evangeljski odlomek o vprašanju, katera je največja zapoved. Jezus je nanj odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem. Druga je tej enaka: Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.« Pretekli nedelji smo razmišljali o ljubezni do Boga in bližnjega, prilika o desetih devicah pa nas vabi k razmisleku o ljubezni do sebe.
Zdi se, da preudarne device v pričakovanju ženina niso pozabile na ljubezen do sebe. Ali je to že samoljubje? Najbrž smo ves čas na preizkušnji ali se preveč vrtimo okrog sebe in mislimo le nase ali pa nezdravo pozabimo nase in se vrtimo okrog drugih. Kakšen temelj so našle preudarne device, da so zavrnile pomoč nespametnim?
Poglejmo še enkrat, kaj smo vzeli kot vodilo za drugi dve ljubezni in ga skušajmo najti tudi za slednjo. V ljubezni do Boga nas je vodila molitev Očenaš. Ugotavljali smo, da je dovolj, če se ustavimo pri prvih treh mislih: posvečeno bodi tvoje ime, pridi tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja.
Ljubiti Boga pomeni, da posvečujemo njegovo ime, in sicer tako, da vse postavljamo pred Njega in se v njegovi luči sprašujemo o vsem. Ljubezen do Njega uresničujemo, ko gradimo kraljestvo ljubezni, zaradi katerega je prišel in dal življenje za nas. Kakor Jezus sam, ni prišel, da izpolni svojo voljo, ampak Očetovo, tako se v ljubezni do njega sprašujemo, kaj je njegova volja in si jo prizadevamo izpolniti.
Za ljubezen do bližnjih smo vzeli zgled prvih kristjanov, za katere je bilo rečeno da so bili stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Ljubezen do bližnjega je mogoče prav živeti le, če se ustavljamo ob Božji besedi, o njej premišljujemo in jo prenašamo v življenje. Da bi prav ljubili bližnje potrebujemo Jezusov zgled, tj. nauk apostolov. Vodilo ljubezni do bližnjega je zagotovo ustvarjanje živega občestva. Jezusova želja in cilj sta bila, da bi bili resnično eno. Pri tem sta nam v oporo sv. evharistija in molitev.
Kaj naj razumemo kot ljubezen do sebe? Jezus o ljubezni do sebe ne govori dosti. Mogoče se zase še najbolj jasno postavi ko mu sodijo in ga obsodijo. Tam pravi služabniku velikega duhovnika, ki ga je udaril: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« Pilatu odgovarja, da ne bi imel nobene oblasti, da ga obsodi, če bi mu ne bila dana od zgoraj. Skratka pri sojenju se jasno postavi zase in si vzame ceno, ki mu gre.
Kaj bi bilo lahko vodilo za ljubezen do sebe po Jezusovem zgledu? Mogoče njegova misel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo.« Njegova volja pa je, da smo ljubljeni in da ljubimo. Zanj smo dragoceni. Ne želi, da bi se kdo izgubil. Vse bi rad pritegnil k sebi. Tako se vrnemo na začetek: ljubiti sebe pomeni, da v posvečevanju božjega imena, dajemo vrednost tudi svojemu. Ko gradimo njegovo kraljestvo, najdemo svoje mesto v njem in ko izpolnjujemo njegovo voljo, prav razumemo tudi svojo.
Preudarne device so razumele, da je pričakovanje ženina zanje pomemben dogodek. Nanj so se pripravile, dale ceno ženinu in sebi. Nespametne pa niso vzele resno ne sebe ne ženina. Če bi jim preudarne dale olja, bi oboje razvrednotile, nespametne pa tega ne bi dojele kot izraz ljubezni. Tako vidimo, da se v eni ljubezni prepletajo vse tri.
Da bi znali ljubiti, ohranimo v zavesti tri vodila: molitev Očenaš za ljubezen do Boga, zgled prvih kristjanov za ljubezen do bližnjega in Jezusova želja, da izpolni Očetovo voljo, za ljubezen do sebe. V Mariji je to vse ena sama hvalnica, naj jo v ljubezni posnemamo!
