Da bi se izognili zgrešenim sklepom, osvetlimo današnji odlomek s tistim o farizeju in cestninarju, ki sta šla v tempelj molit. To priliko je Jezus povedal tistim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge. Spomnimo se, da je pohvalil cestninarja, ki je prišel pred Boga skrušen, stal je daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Za farizeja, ki se je postavil in pri sebi molil: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar‹ … pa je Jezus rekel, da ni šel opravičen na svoj dom.
Komu je bil Jezusov nastop z bičem bolj podoben? Farizeju ali cestninarju? Na prvi pogled bi najbrž rekli, da je Jezus nastopil s farizejsko objestnostjo. Ali je z bičem razgnal trgovce zato, da bi jih ponižal in jim povedal, da niso bili dovolj dobri ali je hotel le sporočiti, da je tempelj svet kraj? Ali si lahko predstavljamo cestninarja v vlogi Jezusa, ki z bičem razganja trgovce v templju? Najbrž nam gresta drži farizeja in Jezusa bolj skupaj. Če je tako, je bil Jezus dvoličen. Hvalil je cestninarjevo držo pri molitvi, sam pa je vstopil v tempelj s farizejsko. Najbrž gre za nekaj, kar ni tako očitno.
Mislim, da gre za ozadje, ki pa ga žal, čeprav je bistveno za vrednotenje ljudi in dejanj, pogosto spregledamo. Jezusa v templju vidimo v drži, ki jo evangelist Janez označi z besedami iz 69. psalma: »Gorečnost za tvojo hišo me razjeda.« Ne gre ne za izbruh jeze ne za oholost ne za zlorabo avtoritete. Gre za gorečnost, za tisto, kar je bistveno za avtoriteto tj.: Eno, resnično, dobro in lepo. Gre za odnos do Očeta, ki ga jasno izrazi, ko pravi: »Iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Ali je to drža farizeja, ki prezira druge? Nikakor! To ni drža prezira, ampak drža cestninarja, ki se prikloni absolutni avtoriteti, ki je Bog. Jezus kot ponižni cestninar ni mogel brezbrižno mimo tega, kar se je dogajalo v templju. Spletel je bič in razmetal vse, kar v tempelj ni sodilo.
Judom takšna drža ni šla v račun, zato so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš tako delati?« A je videti, da tudi učenci niso mogli razumeti takšne avtoritete in takšnega nastopa. Šele ko so ga videli za Resnico umreti in vstati od mrtvih, so mu verjeli, da je Bog in razumeli upravičenost njegove drže. Ko je Jezus vstal od mrtvih, so se spomnili, da je o tem govoril, in verovali Pismu in besedi, ki jo je bil povedal.
Jezusova izredna ponižnost je pravzaprav edino jamstvo, da je tudi njegov odločni in na videz pretirano nasilni odnos upravičen. Takšne ponižnosti ne bomo nikoli dosegli, zato je tudi naša avtoriteta vedno omejena. Kljub temu je potrebna. Današnji evangelij izziva z vprašanji: Ali prepoznamo resnično avtoriteto na eni in oholost na drugi strani? Ali poznamo ponižnost in pokončnost? Nedvomno oboje potrebujemo. Ali to v sebi tudi resnično gradimo?
Današnji evangelij vidim kot priložnost, da vsako avtoriteto presojamo v luči Jezusove drže. Potrebna je velika previdnost, da je nihče ne zlorablja. Ker pa je za gradnjo lepih odnosov in skupnosti nujna, je še toliko bolj potrebno, da si prizadevamo za ponižnost. Le v ponižnosti pred Bogom je moč nastopiti upravičeno kot avtoriteta pred ljudmi. Naj nam Marija kot ponižna gospodova dekla pomaga oblikovati v sebi ponižnost in pristno avtoriteto.
