Tisti čas je eden izmed pismoukov pristopil k Jezusu in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovóril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovóril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati. (Mr 12,28-34)
Danes je zahvalna nedelja, na kar opozarja tudi okrasitev oltarja z darovi zemlje. Bogu smo hvaležni za vse, kar od njega prejemamo. V evangeliju smo slišali, kako nas glavna zapoved, ki so jo poznali Judje že pred Jezusom vabi, da ljubimo Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Mogoče je prav, da se, preden pogledamo, kaj pomeni ljubiti Boga, ustavimo ob tem, kako pa je Bog že ljubil svoje ljudstvo in kako nas ljubi. Bog namreč ni postavil zapovedi ljubezni do sebe prej, preden je sam ljubil. Poleg tega pa od nas in od svojega ljudstva ne zahteva večje ljubezni, kot jo daje sam. Kako nas torej Bog ljubi iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo? Potem pa bomo pogledali še, kako naj mu to ljubezen vračamo.
Ljubezen iz vsega srca – Bog svojo ljubezen kaže z zavzeto skrbjo do svojega ljudstva . Preden je Mojzesu izročil zapoved ljubezni, je videl njegovo stisko v Egiptovskem suženjstvu. Poklical ga je in ga uspel, da je lahko Izraelce izpeljal v obljubljeno deželo . Tako nam kaže, da vedno skrbi, tolaži in varuje svoje ljudstvo, podobno kot starš . To ljubezen le še stopnjuje, ko pošlje svojega Sina na svet. Jezus je jokal nad Jeruzalemom : Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli. (Mt 23,37)
Ljubezen z vso dušo – Bog je po svojem bistvu naravnan na ljubezen do človeka. Njegova duša, to je sedež njegovega bitja, je v celoti usmerjena k ustvarjanju in odrešenju človeka. Ustvarja nas po svojih podobah in nam daje dostop do večnega življenja. Kakor se ves zavzema za Izraelce, ki jih spremlja v obljubljeno deželo, se tudi za nas zavzema, da bi našli odrešenje, osvoboditev. Po Jezusovem vstajenju pa nam daje svojega Svetega Duha, da nas vodi skozi življenje do odrešenja.
Ljubezen z vsem mišljenjem – Bog se skozi zgodovino izvoljenega ljudstva daje postopno spoznati in razumeti. Pošilja očake in preroke. Nazadnje je poslal svojega Sina. Tako nam daje razum, da ga lahko spoznavamo in razmišljamo o njegovem ustvarjanju in razodevanju v Resnici. V Svetem pismu lahko odkrivamo njegovo modrost in njegov pogled. Potrpežljivo čaka, da ga spoznavamo. Pri vsaki sveti maši se za nas daruje, da bi ga mogli bolje spoznati tako v božji besedi kot v evharističnem kruhu.
Ljubezen z vso močjo – Bog na vse možne načine skrbi za svoje ljudstvo in prav tako za vsakega od nas. Kljub temu, da se mu je ljudstvo upiralo, je porabil vse svoje moči, da bi ga pripeljal do odrešenja. To dela še danes. Prav tako tudi vsak od nas z vso močjo spremlja v življenju in usmerja na pot svobode. Kljub izredni moči, pa Bog ni nikoli nasilen. V sočutju in nežnosti dopušča, da se svobodno odločamo zanj ali celo proti njemu. Daje nam svobodno voljo .
Ko lahko vidimo, kaj pomeni, da nas Bog ljubi iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo, naj se v nas najprej množi hvaležnost. Potem pa se vprašajmo, kako pa mi ljubimo Njega? K čemu smo povabljeni?
Srce – Kakor nas Bog sam kliče s sočutnim spremljanjem, si želi, da k njemu prihajamo scela, ne le z glavo. Želimo, da se z njim družimo z vsemi svojimi čustvi, bolečinami in hrepenenji. Vabi nas v iskren in pristen odnos do njega.
Duša – Duša predstavlja to, kar v globini smo. Bog ne želi, da stopamo k njemu le iz navade, ampak da vsa svoja prizadevanja in načrte prinašamo pred njega. Želi si, da podobno , ki nam jo je podaril, v sebi odkrivamo in ob njem razvijamo.
Mišljenje – Bog se ne boji našega razmišljanja, ampak nas nasprotno k njemu vabi. Želi, da po božji besedi, po ljudeh in po stvarstvu globlje doumevamo tako stvarstvo kot njega samega in v tem odkrivamo sebe. Želi, da je naša vera trdna, da raste iz globokih spoznanj o njegovi ljubezni in da ga s svojimi spoznanji skupaj ustvarjamo lepši svet.
Moč – Bog nam daje telesno in duhovno moč, s katero mu lahko sledimo ali pa se mu prejmo. Ljubiti Boga z vso močjo pomeni, da vse svoje sile – tako telesne kot psihične – uporabimo za izpolnjevanje Božje volje in zaupanja v poslanstvo.
Ljubezen torej zajema vse plati našega življenja: čustva, globino duše, um in dejanja. Kakor nas je Bog najprej ljubil in nas še vedno ljubi, vabi tudi nas, da ljubimo njega. Najbrž moramo priznati, da je že res, da nas Bog tako ljubi, mi pa smo tako površni, da vsega tega niti ne opazimo. Ljubezen pogosto razumemo le kot iskanje zadovoljitev naših najosnovnejših telesnih potreb. A ljubezen ni le to, je mnogo več.
Vabim vas, da se ustavimo ob stavku: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Na zahvalno nedeljo skušajmo v sebi prebuditi hvaležnost za takšno ljubezen z božje strani . Potem pa nadaljujmo v prizadevanju, da bomo pred Bogom scela , na vseh teh ravnih. To pa še ni konec naloge 😉! Če smo poklicani, da tako ljubimo Boga, naj prav tako ljubimo sebe in bližnje .
