Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedél ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skôčil pokonci in pohítel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. (Mr 10,46-52)
Evangelij, ki smo ga slišali, nam je verjetno tako poznan, da je vprašanje, če se ob njem uspemo ustaviti. Vsaj meni se je vsiljevala misel: 'Bog pač ozdravi slepega.' Bartimaja je uslišal, žal ni vedno tako. Včasih se zdi, da danes ne uslišuje več. A Bog ima svoj prav in ozdravlja, kakor sam ve, da je dobro. O čem naj razmišljamo ob tem odlomku?
Potem sem opazil na videz nepomembno podrobnost. Bartimaj je bil berač, sicer slep. A bil je berač in je v prvi vrsti beračil. Njegova naloga je bila zbrati toliko denarja, da si lahko kupi hrano, ali pa zbrati hrano, ki jo potrebuje za preživetje. No, zanimivo, da Jezusa ne prosi niti za hrano niti za denar. Najprej kriči: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Lahko bi bila narejena prošnja, ki smo je pri beračih vajeni. A nadaljevanje ne kaže ne na narejenost, ne na prošnjo za denar.
Ko Jezus sliši, da ga kliče, naroči ljudem, naj ga pokličejo. Ta odvrže plašč, skoči pokonci in pohiti k Jezusu. Na Jezusovo vprašanje, kaj hoče, da mu stori, prisrčno pravi, da bi rad spregledal. Jezus ga takoj ozdravi in mu pove, da ga je rešila njegova vera.
Čeprav na videz nič izrednega, pa vendar mi pred očmi ostaja človek, ki se je dodobra navadil beračiti. Iz dneva v dan je prosil kruha ali denarja. Kljub tej grozni rutini ostaja neverjetno živ. V sebi ohranja željo, da bi spregledal. S to željo živi in se ne preda. Ne postane zagrenjen, ker ga Bog verjetno že vrsto let ne usliši. Ko izve, da gre Jezus mimo, brez pomišljanja prosi usmiljenja.
Hvala Bogu nismo slepi. Gotovo imamo takšne ali drugačne želje. Vprašanje pa je, če ostajamo ves čas živi in ponižni. To sta zagotovo dve lastnosti, ki si jih Jezus zelo ceni. Ob živosti, kot jo vidimo pri Bartimaju, res ne more pomišljati, da ne bi pomagal. Predstavljajte si slepega, ki na klic odvrže plašč, skoči pokonci in pohiti k Jezusu. Bil je slep! Brez pomišljanja je skočil pokonci iz teme v temo! Si predstavljate to 'slepo pojavo', ki na slepo 'kolovrati' med množico, da pride do Jezusa? Povrhu vsega odvrže plašč, kot da bi še preden se kaj zgodi, pustil za seboj vse, kar ga veže na preteklost, na slepoto, na temo.
Nazadnje pa preprosta ponižna prošnja: »Rabuní, da bi spregledal!« Nobenega imenitnega uvoda, le preprosta prošnja. Kljub tolikim letom teme, ostaja v njem živa želja. A ne le želja, tudi ponižnost. Lahko bi bil zagrenjen, razočaran, vdan v usodo brez upanja. Vendar berač Bartimaj ostaja živ. Od življenja hoče več in zaupa, da mu Bog ta več lahko nakloni.
Ob tem mi je prišel na misel pogovor med sv. Vincencijem Pavelskim in Ano Avstrijsko. Ana je bila mati Ludvika XIV. in je v svojem času kot francoska kraljica imela močan vpliv. Podpirala je mnoge verske projekte vključno z delom Vincencija Pavelskega, ki se je posvečal služenju revnim. V tem pogovoru je kraljica vprašala Vincencija, če tudi on v svoji starosti, ko se bliža smrti, čuti za seboj praznino. Vincencij ji je odgovoril: »Da, gospa, nič nisem naredil.« Kraljica ga je začudeno vprašala: »Kaj pa je potem potrebno storiti v življenju, da bi nekaj naredili?« Vincencij je bil kratek in jasen: »Moral bi storiti več.«
Mogoče nam prav teh dveh malenkosti pogosto manjka: ponižnosti in srčne želje, da bi storili nekaj več, da bi živeli bolj polno. Poznamo želje, ki so jih izražali apostoli, da bi bili prvi in glavni. Ali pa bogati mladenič, da bi imeli prihodnost v rokah zaradi svoje pridnosti. Zavedati se svoje majhnosti in nemoči, hkrati pa storiti vse in še vedno upati, da lahko storimo več, to je drugače. A prav to je tista rodovitnost, ki jo imajo veliki ljudje. Hoteti več, ne v denarju, ne v hrani, ne v obleki, ampak življenju. Hoteti več, kot smo videli pri Bartimaju, hoteti več, kot si želi Vincencij.
Pravzaprav ob takšni drži človek ni nikoli prazen. Tudi če prošnje niso uslišane, ostaja življenje polno, ker ostajata ponižnost in hrepenenje po več. Naj nam Bog nakloni takšno ponižnost in vztrajno hrepenenje, da bi živeli bolj polno in storili več.
