Tisti čas so farizeji slišali, da je Jezus saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na enem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« (Mt 22,34-40)
Kaj si predstavljamo ob misli, da je največja zapoved ljubezen? Kaj pomeni ljubiti Boga? Kaj pomeni ljubiti bližnjega in kaj sebe? Ljubiti Boga pogosto razumemo kot, da gremo k maši, da molimo, da se držimo njegovih zapovedi oz. moralnih norm, ki nam jih postavlja Cerkev. Mogoče je dobro, da najdemo globljo utemeljitev ljubezni do Boga.
Pomislil sem na molitev Oče naš, ki nas jo je Jezus sam naučil. V njej pravi: »Vi torej molíte takóle: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Zgôdi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.« (Mt 6, 9-10)
Mar v tej molitvi ne prosimo za pravi odnos tj. za ljubezen do Boga? In kaj je ta odnos? Najprej posvečevati njegovo ime. Posvečeno je tisto, kar je izvzeto iz vsakdanje rabe. Kaj to pomeni za naš odnos do Boga? Ali to pomeni, da smo z njim ob nedeljah in je s tem ta odnos izvzet iz vsakdanjika? Bog si želi, da vse, kar vsak dan znova uporabljamo, postavljamo pred njega in postaja zaradi tega posvečeno. Potem je vsaka stvar npr. naš avto, ki je sicer vreden, toliko kolikor pač je, postavljen pred njega. Vprašanje je, ali ga uporabljamo njemu v čast ali ne. Ali si kupujemo stvari, da z njimi slavimo njega ali z njimi iščemo le sebe? Najbrž ni z dobrim avtomobilom in lepo obleko prav nič narobe. Ko posvečujemo Njegovo ime, pa to pomeni, da se bolj zavedamo svoje minljivosti in Njegove vrednosti v svojem življenju. Mar ne postaja s tem vse njegov dar in dar bližnjemu, sicer pa le naš 'nakit' in naša pomembnost?!
Pridi tvoje kraljestvo. Vsi si želimo svojega koščka pod soncem, svojega miru, ipd. Prepričan sem, da ni s tem nič narobe. A ta košček pod soncem bo košček pravega miru le, če ga bomo gradili v duhu njegovega kraljestva. Bog je oče vseh. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim (Mt 5,45). Ljubiti Boga pomeni prinašati božje kraljestvo svetu in našim bližnjim. Kako hitro se kristjani v politiki zataknemo v logiko lastne koristi in moraliziranja, v katerem naš bližnji preprosto ni več bližnji, ni brat in sestra, ni človek. Ostajajo le še številke brezdomcev, beguncev, Romov, ipd. ki nas ogrožajo. Naj pride k nam Njegovo kraljestvo, pomeni, da ves čas in pri vsakem delu želimo Božje luči in rose nad krivičnimi in pravičnimi.
Zgodi se tvoja volja. Kako pogosto kristjani izgovarjamo molitev Oče naš, in kako poredko v vsakdanjiku rečemo: »Bog prav je, da se zgodi, kar ti hočeš.« Ljubiti Boga zagotovo nazadnje pomeni želeti, da se zgodi njegova volja, ne naša. Če želimo, da bo prav, se mora zgoditi Njegova, pa naj bo še tako težka. Če bo po naše, zagotovo ne bo prav! To ne pomeni, da bomo veseli, ko se nam ustavi avto sredi poti (ta teden sem obtičal na Ravbarkomandi 😉), a je že prav, ker tako hoče Bog. Ni prijetno, če imamo težave v službi ali družini, a jih želimo sprejeti, če je to božja volja. Očitno je, sicer bi se ne zgodilo!
Ko smo takole ob Očenašu očistili svoje predstave, ko smo se razlastili svojih zahtev, smo na drugem mestu zapovedi mi sami. Ljubili naj bi namreč bližnje, kakor sami sebe. Kako pa imamo radi sebe? Ali se sebe znamo veseliti, kakor se nas veseli Bog? Hotel je namreč, da smo, zato nas je poklical v življenje prav take, kakršni smo. No, kar smo v svojem življenju 'zapeljali' po svoje, ne po njegovo, skušajmo naravnavati. A še vedno naj bi se v luči ljubezni do Njega veselili sebe. Če si prizadevamo posvečevati njegovo ime, ustvarjati njegovo kraljestvo na zemlji in izpolnjevati njegovo voljo, ni razloga za nesprejemanje sebe, nezadovoljstvo in žalost nad seboj. Če se veselimo sebe, ne bo težko z veseljem gledati na bližnje.
Naslednja ljubezen je ljubezen do bližnjega, ki ga imamo lahko radi le toliko, kolikor imamo radi sebe. Več kot to, tudi če bi radi, ne bo šlo! Odnos do bližnjega je preprosto nadaljevanje ljubezni do Boga in sebe. Ob Mariji lahko vidimo, kako se veseli Boga in ga slavi. Veseli se tudi sebe, zato z veseljem sprejema tako novo rojstvo kot vse svoje bližnje. Naj ji postajamo vedno bolj podobni!
