Najbrž tudi mi kdaj slišimo, kako se kdo zgraža nad tem ali onim. Ti drugi so drugačni: po prepričanju, kulturi, jeziku, sposobnostih, strankarski pripadnosti ipd. No, verjetno se tudi mi kdaj nad kom vsaj malo zgražamo, potarnamo ipd. Upam, da drugih ne zaničujemo.
Kakorkoli že, ali ste kdaj pomislili, da bi drugega, ki se je pred vami zgražal nad tem ali onim in gledal nanj s prezirom, vprašali, kako pa on moli? Recimo, da je veren. Ali vam pride na misel, da bi, vernemu, ki zaničljivo govori o priseljencih ali nekom iz LGBTIQ+ krogov spregovorili o molitvi?
Najbrž se nam zdi nekoliko nenavadno. Zakaj pravzaprav Jezus tistim, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge, spregovori o molitvi? Ali jih ima za norca? Ali hoče reči, da je tisti, ki je zanje slabši, pred Bogom boljši? Ali pa nas samo pristopanje pred Boga, kar molitev je, sprašuje, kdo smo, kdo je Bog in kdo je v resnici naš bližnji?
Poglejmo, kaj nam pove prilika. Ko je pred Boga stopil cestninar, je Bogu dal ceno, ki mu gre. Priznaval Mu je avtoriteto, ki jo ima samo on, zato še oči ni hôtel dvigniti proti nebu. Zavedal se je, da je Bog neskončno dober in edini resnično pravičen. Pred njim se je srečal s svojo revščino, zato se je tolkel po prsih in govóril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Tako lahko rečemo, da je pristna molitev cestninarju pomagala, da je ohranjal avtoriteto Boga, ki je eden, resničen, dober in lep. S tem je ohranjal v sebi živo hrepenenje po Njem in vsem, kar od njega prihaja. Ob tem je odkrival pravo podobo o sebi.
Kaj pa se je zgodilo farizeju? Pred Boga je stopil, ne da bi ga srečal. Pred njim je hvalil sebe in zaničeval druge. Zgrešena podoba o Bogu in vrtenje okrog sebe sta mu onemogočala, da bi Boga sploh srečal in pokvarila pogled na bližnjega. Ker se je sam imel za boga, je bil zanj drugi pravzaprav nujno ničvrednež. Kajti če je bil on sam bog, potem so bili vsi drugi pred njim smeti.
Iz tega pogleda na priliko, ki govori o molitvi, nam je mogoče bolj logično, zakaj Jezus tistim, ki so se imeli za pravične, in so zaničevali druge, spregovori o njej. Pristna molitev v nas prebuja pravo podobo o nas samih, o Bogu in o bližnjem. Če se spomnimo naših zadnjih razmišljanj o veri, lahko spet vidimo dva temelja vere: avtoriteto in skupnost. Le če je v nas prava podoba avtoritete, ki je v temelju vedno Bog sam, imamo lahko pravo podobo o bližnjem. Po Bogu namreč postane bližnji naš brat in naša sestra. Kjer smo sami sebi bogovi, bližnji to ne more biti. Posledično z ljudmi okrog sebe ne moremo graditi skupnosti.
Do vprašanja pristne avtoritete in skupnosti tako pridemo z ene ali druge smeri. Jezus ljudi, ki v bližnjem ne vidijo brata in sestro, s katerim bi lahko gradili skupnost, sprašuje po molitvi. Opozarja nas, da je le pravi odnos do Boga, pot do prave podobe o bližnjem. Posledično pa je le s pravim odnosom do Boga in bližnjega mogoče graditi skupnost. Torej le prava molitev vodi v skupnost in prava skupnost prav moli.
Še vedno smo v mesecu oktobru, ki je mesec rožnega venca. Naj v nas odzvanja prilika o farizeju in cestninarju. Molitev naj nas postavlja na realna tla svoje majhnosti in grešnosti ter veselja nad božjo veličino in dobroto. Naj v nas prebuja sočutje do naših bližnjih, v katerih lahko po Bogu, ki je naš skupni oče, gledamo brate in sestre. Naj nam bo v tem zgled Marija, ki moli z apostoli in po molitvi postaja naša mati.
