Tisti čas sta Zebedìjeva sinova Jakob in Janez stopila k Jezusu in mu rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.« Rekel jima je: »Kaj hočeta, da vama storim?« Rekla sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« In Jezus jima je dejal: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; dati, kdo bo sedél na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.«
Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« (Mr 10,35-45)
Zanimivi so ti apostoli. Kako jasno izražajo svoje želje Jezusu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Poleg tega to še ni kdor koli, ampak sta Jakob in Janez. Janez za katerega pravi sveto pismo, da je bil tisti, ki ga je Jezus imel še posebej rad in je pri zadnji večerji slonel na učenikovih prsih. Kdo bo prvi tako na tem svetu kot na onem je bila očitno pogosta tema pogovorov med Jezusovimi učenci.
Zanimivo je, da Jezus ne protestira in se ne zgraža glede teh vprašanj. Mirno nakazuje, da življenje ni čisto takšno, kot si ga predstavljajo. Ker bi mu bili radi podobni, jih sprašuje, ali so pripravljeni nositi tudi težo njegovega poslanstva, ne le dobrih rezultatov. Ker tudi s tem ničesar ne odda, jim razloži, da je njegova logika drugačna od logike tega sveta. Pojasni jim, da je prišel, da bi stregel in ne da bi bil prvi in tako tudi postrežen.
Pravzaprav pa je čudno, da učencem ne spregovori kaj več o tem služenju. Ne pove, zakaj je dobro, da služijo in kaj bodo pridobili, kaj bo drugače, če se ne vrtijo okrog prvih mest. Predvsem daje sebe za zgled. Kakor služi on, so povabljeni tudi njegovi učenci, da služijo. Kdor hoče hoditi za njim je povabljen k odpovedi in služenju. Sam tudi sklene svoje življenje z dejanjem popolne odpovedi, ko da svoje življenje za nas. Pred tem pa učencem umiva noge. Mogoče nam prav s tem govori, da k služenju ni mogoče pritegniti z razlago in mnogimi besedami, ampak predvsem z zgledom.
Ob njegovem povabili k služenju mi prihaja na misel prilika o pšeničnem zrnu. Ko so Grki spraševali Filipa, da bi radi videli Jezusa, jim je povedal, kaj je na njem najpomembnejše in spregovoril o zrnu: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.« (Jn 10,24-25)
Lahko vidimo, da Jezus poudarja, da smo ustvarjeni za razdajanje in ne za zbiranje. Čeprav nas vleče k temu, da bi imeli več in bili prvi, je lepota človeka v tem, da se odpoveduje sebi in s tem vstopa v logiko rodovitnosti. Rodoviten je lahko le, če umira sebi. To umiranje pa prinaša novo veselje, veselje v izpolnjenosti in veselje v tem, da smo vedno bolj povezani z Njim in Njegovim Očetom. V služenju se povezujemo z bližnjimi in Bogom, prejemamo veselje in mir, ki ga logika tega sveta ne more dati.
Najbrž je dobro pogledati okrog sebe, da bomo lažje razumeli, zakaj nas Jezus preprosto brez mnogih besed vabi v služenje. Družba z iskanjem užitka in vrtenjem okrog sebe propada. V družini, kjer ni veselja v podarjanju, ni prostora za nikogar. Brez služenja sta si mož in žena le tekmeca, otroci pa nepotrebno breme. Takšno vrtenje okrog sebe postaja popolnoma nerodovitno in družba dobesedno umira.
Jezus nas torej brez mnogih besed vabi, naj mu sledimo v služenju. Ne boji se naše želje po prvih mestih, želi le, da jo izpolnimo s služenjem. Služenje nas dela rodovitne, rodovitnost pa nas osrečuje. Veselje je v tem, da s služenjem postajamo bolj ljudje. To nas povezuje z bližnjimi in z Bogom, ki tudi sam služi. Brez odločitve za odpoved sebi, služiti ni mogoče. Je pa to edina pot do pristnega veselja.
V jubilejnem letu Misijonske družbe, smo po Vincenciju še posebej povabljeni, da Jezusa posnemamo v služenju. Naj nam njegov zgled in priprošnja pri tem pomagata.
