Tisti čas so farizeji odšli in se posvetováli, kako bi Jezusa ujeli v besedi. K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,15-21)
Farizeji bi Jezusa radi ujeli v besedi, zato mu zastavljajo zapleteno vprašanje, ali smejo dajati cesarju davek ali ne. Jasno je, da s svojo držo prezirajo tako cesarja kot rimske običaje. Imajo se za boljše. Ker je Jezus v svojem poučevanju zahteven, bi to radi izkoristili proti njemu. Če bi bil pri odgovoru nepreviden, bi našli izgovor za prezir do Rimljanov, hkrati pa bi ga obtožili, da neti upor.
Kot smo že pretekle nedelje videli, se Jezus ne zapleta v sodbo drugih, ampak vsakemu obrača pogled vase. V priliki o dveh sinovih pravi velikim duhovnikom in starešinam ljudstva, ki so se zgražali nad cestninarji in vlačugami, da bodo ti prišli prej v božje kraljestvo kot oni, ker se ne spreobrnejo. Ne ustavlja se pri grehu cestninarjev in vlačug, ampak opozarja, naj se vsakdo ustavlja pri sebi.
Jezus tudi priliko o vinogradu in viničarjih pripoveduje velikim duhovnikom in farizejem tako, da jim nastavlja ogledalo. Ker jih vidi kot tiste, ki neprestano prezirajo vse okrog sebe, jim govori, da jim je mnogo podarjeno, pa se ne ustavijo, da bi se daru veselili. Vse jih vedno ogroža, namesto da bi jim bilo v veselje. Da bi se lahko polastili vinograda, v ogroženosti umorijo celo gospodarjevega sina.
Prilika o svatbi nam govori tudi o človeku, ki je prišel na svatbo, pa v svojem preziru ni oblekel svatovskega oblačila. Tudi v tej priliki vidimo, kako hitro se človek zavrti okrog sebe in svojih predstav ter prezira druge. Tako ni prostora za gospodarja in svatovsko praznovanje.
Ob pogledu na te tri prilike lahko vidimo, kako strupeno je lahko neprestano ustavljanje ob drugih, ne da bi pri tem vedno v prvi vrsti razmišljali, kaj moremo in moramo storiti mi sami. V tej luči razumem tudi Jezusov moder odgovor na vprašanje o davkih. Čeprav je rimska nadvlada nad Judi krivična, se Jezus ne ustavlja ob tej krivici. Ne zgraža se niti nad njihovim vraževerjem. Razmišlja le, kako lahko znotraj tega živi pošteno.
Mogoče nam kristjanom demokracija sama po sebi nastavlja past, v katero se hitro ujamemo. Zdi se namreč, da večino svoje energije porabimo za nasprotovanje in zgražanje nad drugače mislečimi. Jezus nam daje veliko zgledov, v katerih presega kakršno koli zgražanje in vrtenje okrog sebe. Pomislimo na primer žene zasačene pri prešuštvovanju. Judje so se zgražali nad njo, Jezus pa jih je povabil, naj se ustavijo pri svojih grehih. Mladeniču, ki se je imel za popolnega in bi rad hodil za njim, je na vprašanje, kdo je bližnji, povedal priliko o usmiljenem Samarijanu. Bogati mladenič je želel dobiti odgovor, kdo je vreden njegove ljubezni. Jezus pa mu je namesto tega naročil, naj bo on sam bližnji vsakemu, ki potrebuje njegovo pomoč.
Jezus nam tako prinaša zgled svetosti, ki ni v brezbrižnosti do sveta, ampak v globokem dojemanju lastne grešnosti in v jasni zavesti, da je svet mogoče odrešiti s križem in ne z mečem. Tako smo spet pri razmišljanju, ki smo ga začeli ob praznovanju kvatrnice. Kot je zapisal G. Bernanos: Cerkev ne potrebuje reformatorjev, ampak svetnike. Pred nami je vedno izbira med Frančiškom Asiškim in Martinom Lutrom.
To ni logika današnje družbe. Pravzaprav to nikoli ni bila logika katerekoli družbe. Svetost sicer vedno privlači, a nič manj ne odbija in zbuja odpor. Kljub vsemu pa je edina pot do gradnje božjega kraljestva med nami. Naj nam Marijino tiho služenje pomaga pri spreminjanju naših predstav in drž.
