Kaj je farizeje pri Jezusu tako zelo motilo, da so ga hoteli ujeti? Predvsem njegova svoboda. Jezus se je družil z grešniki, cestninarji in tujci. Sprejemal je ljudi, ki so jih drugi zavračali. Farizeji pa so imeli svoje predstave, kdo je dober in kdo slab, kdo je vreden Božje bližine in kdo ne. Jezus je s svojim ravnanjem ogrožal njihov način razumevanja vere.
S čim pa se Jezus pri farizejih ni strinjal? Natančno so se držali pravil in predpisov, hkrati pa pozabljali na bistvo vere: na odnos do Boga in do ljudi. Sami sebi so bili dovolj. Niso čutili potrebe, da bi jih Bog še kaj učil ali spreminjal. Spominjajo nas na povabljene iz prilike o svatbi, ki smo jo poslušali preteklo nedeljo. Vsak je imel svoje opravke in svoje načrte. Kraljevega povabila niso potrebovali. Tudi človek brez svatovskega oblačila je sicer prišel na gostijo, vendar ni bil pripravljen sprejeti njenega duha, tj. stopiti v odnos z gostiteljem.
Jezus v današnjem evangeliju odgovarja na zgrešene predstave farizejev. Ko ga vprašajo o davku, zahteva, naj mu pokažejo kovanec. Nato jih vpraša: »Čigava sta ta podoba in napis?« Na kovancu je cesarjeva podoba. Zato cesarju pripada davek. Toda Jezus jih s svojim odgovorom: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega,« spomni, da obstaja še nekdo, ki je vtisnil svojo podobo. Kam jo je vtisnil Bog? Na začetku Svetega pisma beremo, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi. Če je torej na kovancu cesarjeva podoba, je v vsakem človeku Božja. Če cesarju pripada njegov denar, potem Bogu pripada človek.
Farizeji so mislili, da dajejo Bogu, kar je Božjega, ker vestno izpolnjujejo zapovedi. Niso pa videli, da zaradi ozkega izpolnjevanja pravil hkrati zavračajo drugačne in grešne, ki pa jih je Bog tako kot druge ustvaril po svoji podobi. Kako lahko trdijo, da spoštujejo Boga, če ne spoštujejo njegove podobe v človeku?
To vprašanje je namenjeno tudi nam. Če nas je Bog ustvaril po svoji podobi, potem nam nihče ne more biti tujec. Vsak človek je naš brat ali sestra in je vreden spoštovanja. Tudi tisti, ki razmišlja drugače, ki nas je razočaral ali ki je v življenju veliko zagrešil.
Danes je misijonska nedelja. Misijonarji odhajajo v tuje dežele, da bi tamkajšnjim ljudem prinesli veselo oznanilo. Učijo se njihovega jezika, spoznavajo njihovo kulturo, iščejo poti, kako bi se jim približali in jim posredovali vero. Mi pa se pogosto otepamo tujcev, ki prihajajo med nas. Še več, odveč nam je že napor, da bi ljudem v svojem kraju, v svojem jeziku in svoji kulturi približali Božjo ljubezen.
Tujec pa ni samo nekdo, ki prihaja iz druge dežele. Tuj nam lahko postane tudi človek, ki drugače razmišlja, drugače veruje ali živi drugače kot mi. Namesto da bi iskali pot do njega, se pogosto raje umaknemo ali ga odrinemo. Pa vendar je prav vsak človek ustvarjen po Božji podobi. Zato misijonsko poslanstvo ni samo naloga tistih, ki odhajajo v daljne dežele. Je tudi naša naloga, tukaj, med ljudmi, s katerimi živimo. In ne gre najprej za to, da bi druge prepričali, naj mislijo kot mi, ampak da bi jim znali približati Božjo ljubezen.
Prav to je delal Jezus. Tam, kjer so drugi videli grešnika, je on videl človeka. Kjer so drugi videli tujca, je videl brata. Kjer so drugi človeka že odpisali, je Jezus videl možnost za novo življenje.
Farizeji so hoteli Jezusa ujeti v besedi, Jezus pa jih je želel osvoboditi njihovih ozkih predstav. Tudi nas danes vabi k tej svobodi. Želi, da se ne zadovoljimo le z izpolnjevanjem svojih dolžnosti. Vabi nas v življenje, kjer je prostor za vsakega, kjer je vsak naš brat ali sestra, ki kliče po ljubečem odnosu. Cesarju torej dajmo davek, ki mu pripada. Kaj pa Bogu? Bogu dajmo, kar je Njegovega: svoje srce, svojo ljubezen in spoštovanje do vsakega človeka, saj je vanj vtisnil svojo podobo.
