Nekakšno pojasnilo, kaj se dogaja povabljenim, nam prinaša tisti, ki je na svatbo prišel, pa ni imel oblečenega svatovskega oblačila. (Nekateri razlagalci pravijo, da so svatje nekakšno svatovsko oblačilo prejeli pri gostitelju, saj si težko predstavljamo, da bi bili vsi, ki so jih nepripravljene povabili s poti, primerno oblečeni.) Ta je sicer hotel biti na svatbi, vendar očitno ni bil pripravljen sprejeti vsega, kar je svatba od njega zahtevala. Tako kot drugi je tudi ta ostajal v svojih predstavah.
Mar se ne dogaja tako tudi nam? Dokler se vrtimo okrog svojih predstav, nam drugi hitro postane odveč. Moti nas, ker zahteva naš čas, ker ima drugačne želje, ker nam prekriža načrte … Tako se zgodi, da v prizadevanju za svojo srečo drugega prezremo in preziramo ter ostajamo sami. V tem je ta, ki se je odzval na svatbo, podoben tudi tistim, ki so služabnike pobili.
Bog nam odpira drugačen pogled na bližnje in svet. Ve, da nas ne osrečuje vrtenje okrog sebe in svojih predstav. Vabi nas, da stopamo v odnos in skupaj z Njim in bližnjimi rastemo v živosti, ljubezni in ustvarjalnosti. To je svatba življenja.
Dve pretekli nedelji smo razmišljali o svetem Vincenciju in Mariji. Zanimivo je, da sta vsak po svoje odkrivala, kaj je svatba življenja. Vincencij je na začetku razmišljal predvsem, kako si bo zagotovil dober položaj, da bo kaj zaslužil in poskrbel za domače. V tem ni bilo nič slabega, vendar je bil njegov pogled na življenje precej ozek. Bog ga je počasi vodil naprej. V srečevanju z revščino in stisko ljudi je začel odkrivati, da njegova družina ni omejena na domače, ampak da so tudi ubogi njegovi bratje in sestre. Prav v njih je srečal Boga.
Pri Mariji je bila pot nekoliko drugačna. Od vsega začetka je želela predvsem izpolniti Božjo voljo. Tudi njej ni bilo vnaprej jasno, kam jo bo ta pot pripeljala. Vedno znova je morala presegati svoje predstave o tem, kaj pomeni biti Jezusova mati. Nazadnje je pod križem postala mati vsem.
Vincencij je torej prek bližnjega prihajal do Boga, Marija pa je po poslušnosti Bogu vedno bolj prihajala do ljudi. Dve različni poti, a isti cilj. Oba sta odkrila, da je življenje polno takrat, ko se ne vrtimo samo okrog sebe in svojih predstav, ampak se odpiramo Bogu in bližnjemu.
Človek, ki je na svatbo prišel, vendar ni imel svatovskega oblačila, pa nam govori še o nečem. Mislim, da nam Jezus želi povedati, da ni dovolj, da smo na svatbi navzoči, ampak moramo sprejeti tudi njenega duha – svatovsko oblačilo. Lahko hodimo k maši, molimo, sodelujemo v skupnosti, pa še vedno vztrajamo pri svojem prav, svojih načrtih in svojih koristih. Radi bi bili na Božji svatbi, vendar se ne bi spreminjali. Svatovsko oblačilo je zato odraz pripravljenosti, da sprejmemo Božji pogled na življenje in se učimo živeti v ljubezni. Bog na svatbo vabi vse, dobre in hudobne. Ne zahteva, da smo že popolni, želi pa, da se pustimo spreminjati.
Tako imamo v današnjem evangeliju tri oblike zaprtosti vase oz. tri poti, ki vodijo v praznino. Prva je pot njive, ko človek obtiči pri tem, kar ima. Druga je pot kupčije, ko se vse življenje žene za tem, kar bi še rad dosegel. Tretja pa je pot človeka brez svatovskega oblačila, ki bi rad užival Božje darove, ne bi pa spreminjal svojih predstav in svojega življenja. Na drugi strani sta sveti Vincencij in Marija, ki sta vsak po svoji poti odkrivala, da je prava sreča v občestvu z Bogom in ljudmi.
In kje smo mi? Verjetno smo kdaj na njivi, kdaj pri kupčiji, kdaj pa tudi na svatbi brez pravega oblačila. Jezus nas danes vabi, da gremo naprej. Ne da zapustimo svoje delo, družino in vse, kar imamo radi, ampak da vsega tega ne živimo samo zase, temveč v tem odkrivamo prostor za srečevanje z Bogom in bližnjimi.
Vabi nas tudi, da tako kot Vincencij in Marija vsak na svoj način presegamo svoje predstave o sreči in se pustimo spreminjati Bogu in bližnjim. Tako bo v našem življenju več prostora za sočloveka in Boga. Življenje bo tako bolj podobno svatbi kot kupčiji. Saj tega si vsi želimo, mar ne!?
