Tisti čas je Jezus spregovóril velikim duhovnikom in starešinam ljudstva v prilikah: »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je prirédil svatbo svojemu sinu. Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti. Znova je poslal druge služabnike, rekoč: ›Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‹ Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih sramotili in pobili. Kralj se je tedaj razjézil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali.

Nato je rekel svojim služabnikom: ›Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.‹ Služabniki so odšli na potí in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečenega svatovskega oblačila. Dejal mu je: ›Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovskega oblačila?‹ Ta pa je molčal. Tedaj je kralj rekel strežnikom: ›Zvežite mu noge in roke in ga vrzíte ven v najglobljo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹ Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.« (Mt 22,1-14)

Svatba je pripravljena …

Preteklo nedeljo nas je Jezus v priliki vabil v vinograd, ki ga je gospodar skrbno uredil. Viničarji naj bi le pridno delali, pa bodo obirali bogate sadove. Gospodar je od njih želel pobrati le delež pridelka, drugo je za njihovo življenje. Videli smo, da viničarji Gospodarja in njegovih pričakovanj niso sprejeli in so ubili celo njegovega sina.

Današnja ponudba je še boljša. Jezus nas v priliki vabi na svatbo. Nič ni treba delati, le odzvati se je potrebno in že smo na svatbi. Odziv v priliki pa ni nič drugačen od prvega. Vsak ima svoje delo in skrbi. Za svatbo ni nobenega zanimanja. Edini od povabljenih, ki se je najbrž kasneje premislil in na svatbo vseeno prišel, s prezirom do gospodarja ni sprejel svatovskega oblačila.

Obe priliki se zdita logični. Razumljivo je, da gospodar za tisto, kar podarja, zahteva vsaj nekaj spoštovanja. Logično je, da od zaupanega posestva pobira dohodek. A hkrati v nas verjetno nekje ždi upor. Zbujajo se vprašanja: zakaj bi morali vedno nekomu dajati delež? Zakaj ne bi bilo vse naše? Svatbo si bomo pripravili sami, kjer bomo v središču mi, ne gospodar ipd.

Zdi se, da se v nas prebuja prastari upor, ki spominja na zgodbo o Adamu in Evi. Vse jima je bilo podarjeno. Prepoved, da bi jedla od drevesa sredi raja, je samo simbolično sporočilo, da nad vsem bdi dobri Bog, Stvarnik. Prav to pa je postalo temeljni kamen spotike. V Adamu in Evi se je rodilo vprašanje, ki ga je kača dobro izkoristila: zakaj ne bi mogla biti sama kakor Bog? Zakaj ne bi bila kakor Bog brez Boga!?

V temelju torej ni vprašanje, koliko grozdja naj bi viničarji oddali gospodarju. Prav tako ni vprašanje, ali imajo povabljeni čas za svatbo ali ne. Vprašanje je, ali sprejemajo, da je v njihovem življenju nekdo, ki je večji in pomembnejši od njih. Jezus izziva k razmisleku: ali živimo izključno v svoji logiki ali iščemo logiko gospodarja. Pripravlja nam svatbo, vendar je vprašanje, ali je ta po meri naših predstav in želja.

Če hočemo pritrditi, se moramo nekako odlepiti od svojih predstav in sestopiti iz zasebnega 'prevoza' na javni promet. Če se dejansko v prometu že sprašujemo, ali individualizem kam pelje ali ne, pa se v logiki življenja z vso močjo oklepamo lastnih predstav in popolne samostojnosti. S tem pa smo nesposobni sprejeti Božje povabilo na svatbo življenja. To povabilo ne pomeni lepotnih popravkov individualizma. Gre za prestop iz logike lastnih predstav v logiko prizadevanja, da bi vedno in povsod izpolnili Očetovo voljo. Svatovsko oblačilo predstavlja tisto, čemur pravi kasneje apostol Pavel: sleči starega človeka in obleči novega. Obleči Kristusa in vse delati v njem.

V tej luči je svatba življenje, ki ga lahko živimo, ko se prepustimo Božjemu vodstvu. Potem je svatba v duhu apostola Pavla, kot smo danes slišali, ki zna biti lačen in biti sit. Vse premore v Njem, ki mu daje moč.

Svatba je zato tudi evharistija. Je vsako srečanje ob oltarni mizi, pri kateri nam Bog deli hrano božje besede in božjega kruha. Božja beseda nam pomaga razumeti, kako naj živimo, da bomo živeli z Bogom in v sebi odkrivali veselje. Božji kruh – obhajilo, pa nam daje moč, da to kar spoznavamo, tudi uresničujemo.

Svatba je zakrament sprave. V njem priznavamo, da v življenju zavračamo božje povabilo in ne sprejemamo svatovskega oblačila. Spoved nam daje milost, da ga ponovno oblečemo, sprejmemo božjo logiko in stopimo v življenje z novim zagonom.

Svatba so tudi drugi zakramenti, iz katerih lahko polno živimo. Vsi nas vabijo, da sprejmemo Boga kot dobrega gospodarja in gostitelja. Naj nam v mesecu rožnega venca Marija pomaga, da bomo mogli skupaj z njo na povabilo vedno znova v veselju reči svoj 'da'.