n27 - Prosímo za močno vero

Tisti čas so apostoli rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presádi v morje,‹ in bi vam bila pokorna. Kdo izmed vas bo svojemu služabniku, ki orje ali pase, dejal, ko pride s polja: ›Pridi brž in sédi za mizo!‹ Mar mu ne bo rekel: ›Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler jem in pijem, nato boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje služabniku, ker je narédil, kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi; ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹« (Lk 17,5-10)

Gospod, pomnoži nam vero!

Vodilna misel današnjega evangelija je zelo jasna: »Pomnôži nam vero!« Ko so učenci poslušali Jezusa, jim je očitno postajalo jasno, da pot vere, na katero jih vabi, ni lahka. Pogosto so se med seboj 'dajali' glede tega, kdo je največji. Upiralo se jim je trpljenje, o katerem je Jezus vse pogosteje govoril. Jezusova logika blagrov jim zagotovo ni šla v glavo. Saj jih poznamo: Blagor lačnim, žalostnim, žejnim pravičnosti itd. Kdo naj bo vesel, ko mu to ali ono manjka? Jezus jih je privlačil, njegova drža, njegova ljubezen sta jih prepričali, vendar se jim je misel na napor upirala.

Prošnja učencev je torej jasna: »Pomnôži nam vero!« Jezus jim s prvim stavkom še da korajžo, ko jim pravi: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presádi v morje,‹ in bi vam bila pokorna.« Zdi se, da je do te vere mogoče priti. Še več, ko jo osvojiš, si zamisliš to ali ono, in se v veri zgodi. Vendar se Jezus ne odpove trdi logiki križa. Ob podobi takratnega odnosa med gospodarjem in hlapcem da vedeti učencem, v čigavih rokah sta škarje in platno. Kar reče gospodar, to se bo zgodilo in prav nič drugega. Pri tem nima hlapec niti pravice do protesta, tako pač je. Jezus pravi: »Ko naredite vse, recite tudi vi: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹«

Torej vera ostaja težka. Je popolna pokorščina Gospodu in Gospodarju, ki je Bog sam. Seveda nam Jezus govori o Bogu kot dobrem Očetu, vendar je ta isti dobri Oče dopustil, da so pribili njegovega Sina na križ. Isti dobri Bog je dopustil, da so vsi Jezusovi učenci razen Janeza končali mučeniške smrti. Jezus svojim učencem v današnjem evangeliju niti ne množi vere. Opozarja jih, da jo morajo najprej prav razumeti. Gotovo so pričakovali, da bo vera kaj lažjega. Z besedo in zgledom kaže, da tudi On ni prišel, da bi delal tisto, kar mu je lažje, ampak da bi izpolnil Očetovo voljo.

Učenci so mislili, da bo obnovil Izraelsko kraljestvo in bodo v tem kraljestvu vsi na pomembnih položajih. A Jezus govori o Božjem kraljestvu, ki ni od tega sveta in kjer spet le Oče deli prva mesta. Jezus torej na prošnjo učencev ne odgovarja tako, kot bi pričakovali. Vera ostaja dar, s katerim bodo morali skrbno ravnati vse življenje. Kot sredstvo za krepitev jih bo naučil le molitve Oče naš. Čeprav smo te molitve tako navajeni, da se nam ne zdi nič posebnega, pa lahko prav v njej vidimo, kako Jezus razume vero in kaj naj bi v molitvi resnično prosili. Poglejmo Oče naš od blizu:

Oče naš, ki si v nebesih, – v tej molitvi, kakor v vsaki drugi molitvi, naj bi prosili Boga, da nam Ga pomaga razumeti kot dobrega očeta. Ne glede na to, kaj se nam dogaja, je dober in skrben Oče, ki na nas nikoli ne pozabi.

posvečeno bodi tvoje ime, – učenci so se med seboj pogosto spraševali, kdo je glaven, kdo je pomembnejši. V molitvi pa prosimo, naj damo najvišje mesto vedno Bogu in naj bo vse naše življenje dajanje časti Bogu, ne iskanja le te zase.

pridi tvoje kraljestvo, – slišali smo, da so učenci pričakovali, da bo Jezus obnovil Izraelsko kraljestvo. Jezus pa jih vabi, naj delajo za Božje kraljestvo. Učenci bi radi tako kot mi danes ustvarili kraljestvo sebi, On pa nas opozarja, da je veselje v tem, da delamo za Božje kraljestvo med nami. To kraljestvo se ne gradi po naši meri, ampak v ljubezni in darovanju.

zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji. – učenci imajo svoje v glavi in so prepričani, da se mora zgoditi tako, kot mislijo. Nič drugačni nismo mi. Vendar nas molitev Oče naš vabi prav k odpovedovanju svoji volji, da bi naredili prostor Božji.

»Gospod, pomnoži nam vero!« prosijo Jezusa učenci. V mesecu rožnega venca prosimo tudi mi, da bi po Mariji prejeli milost vere. Prosimo, da bi prav razumeli, kar nas Jezus uči in da bi prav molili. Prosimo, da bi zmogli verovati, kakor si je zamislil Bog in da bi našli v veri mir in tolažbo.

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si