Pristopili so farizeji, in da bi ga preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Odgovoril jim je: »Kaj vam je naročil Mojzes?« Rekli so: »Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. In govoril jim je: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.«
Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so jih grajali. Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« In objel jih je, položil nanje roke in jih blagoslavljal. Mr 10,2-16
Izzivi, pred katerimi se znajde Jezus ob farizejih in otrocih, so tudi danes aktualni. Jezus pred njimi nikakor ne beži, ampak se z njimi sooči z vso resnostjo. Prvi izziv predstavlja vprašanje: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Jezus bi se lahko skril za formalno dovoljenje, ki ga je očitno Mojzes dal tistim, ki so se znašli v težkem položaju. Vendar se želi ob tem ustaviti in o tej težavi razmišljati. Pri tem izpostavlja trdosrčnost, ki pa je ne opiše in pojasni. Očitno pokaže, da si želi, da je zakon trden in trajen ter da je v njem prostora za pristno edinost v ljubezni. Opozarja na trdosrčnost, v kateri človek nazadnje išče le svoje pravice in pozabi na zvestobo.
Pred na videz zelo drugačnim izzivom se Jezus znajde, ko starši k njemu prinašajo otroke, da bi se jih dotaknil in blagoslovil. Učenci v tem vidijo nepotrebno nadlegovanje učitelja in verjetno tudi izgubo časa. Jezus pa prav ob otrocih poudarja, da je njihova otroškost temelj za sprejemanje božjega kraljestva. Danes bi verjetno učenci dodali še en strah tj. da bo Jezus zaradi izražanja svoje naklonjenosti in nežnosti obtožen kakšnih zlorab.
Tako stopata pred nas dve človekovi razsežnosti, ki bi ju lahko na eni strani imenovali trdosrčnost, na drugi pa otroškost. Čeprav se Jezus pri tem več kot toliko ne ustavi, pa s svojo držo pojasnjuje pogled na ta dva pojma. Kaj pravzaprav je trdosrčnost? Zakaj se zgodi? Slovenski izraz je že sam po sebi precej zgovoren. Gre za pojav, ki ga najbrž vsi poznamo. Ko nas nekaj prizadene, srce v nas otrdi. Na enkrat nas stvari tako bolijo, da ne čutimo nikogar, ne sebe ne bližnjega. V takšnem stanju je seveda težko razmišljati o ljubezni. Zato pa Jezus temu stanju nasproti postavlja otroško nedolžnost. Otrok v svoji otroškosti zaupa. Verjame, da bo ob starših vse lepo in prav. Verjame, da mu starša želita le dobro. Veseli se vsega, kar mu prinašata in k čemur ga vabita. Seveda se tudi ta otroškost lahko pokvari.
Jezus daje otroškosti izredno ceno. Pravi celo, da smo lahko deležni božjega kraljestva le, če ga sprejmemo, kakor ga sprejema otrok. Kaj to pomeni? Otrokova hrepenenja so čista in dobra, dokler jih ne pokvarijo različna razočaranja ali razvajenost. Jezus sprejema otroke, ki prihajajo k njemu, da bi mi najprej sprejeli otroka, ki je v nas.
Ker Jezus poudarja, kako pomembno je otroško srce in da božje kraljestvo lahko sprejmemo le kot otroci, je prav, da pomislimo, kako 'otroka' v sebi ohraniti oz. ga 'prebuditi'. Kaj se dogaja, da človek postane trdosrčen? Iz otroškega zaupanja otrok stopa v odraslost prek čeri, na katerih to zaupanje lahko izgubi, srce pa otrdi. Razočaranja, nesprejetost in nemoč otrdijo srce. Vzgoja sama ima močan vpliv na otrokovo doživljanje in razumevanje sveta okrog sebe in v njem. Če se ustavimo ob farizejih, vidimo, da jim je bilo vse hitro grdo in neprimerno. Lahko si predstavljamo, da je bilo v takšnem okolju že to, kar je otrok ali mladostnik doživljal, označeno za grdo. Namesto, da bi stvari ovrednotili in jih usmerjali v ljubezen, so na občutkih krivde gradili moralne norme. V takšnem moralističnem svetu, pri takšni vzgoji, ki jo poznamo še danes, otroško srce otrdi. Ker je vsako doživljanje hitro označeno kot moralno sporno, ga je bilo potrebno odrezati. Ko so prepovedana doživljanja in čutenja, tudi lepega človek ne doživlja več, ampak otrdi. Tudi nasprotje temu svetu, ko je vse dovoljeno, prinaša podobne posledice. Ko je vse enako dobro, postane nazadnje vse grdo in nesprejemljivo. Tudi v takšnem okolju postane srce trdo.
Kako naj to presegamo, da bi bili že na tem svetu sposobni graditi božje kraljestvo? Najprej smo povabljeni, da se vprašamo, ali je naše srce trdo ali otroško živo. Če čutimo otrdelost srca, se moramo na eni strani prizadevati za veselje nad seboj in bližnjim, hkrati pa tudi odpraviti na pot odkrivanja svoje zgodovine. Na tej poti se moramo pogumno soočiti z vsemi doživljanji, tudi tistimi, ki so bila prepovedana ali označena za grda. Doživljanje samo še ni greh! Odpira nam pogled v naš notranji svet, ki ga kot otroci v zaupni drži pred Bogom lahko urejamo. Samo v zaupni drži, da smo takšni kot smo z lepim in manj lepim v nas ljubljeni, bomo lahko sprejeli božjo ljubezen in se veselili življenja kakor otroci.
V Marijinem mesecu oktobru nam je v tej otroškosti prav Marija čudovit zgled. Kljub temu da se boji preizkušenj, ki jo čakajo na poti božjega materinstva, se na to pot odpravi z veseljem in pogumom. V svoji hvalnici slavi Boga, ki je vedno dober in pozoren do nje in do njenega naroda. Naj tudi nam pomaga premagovati vsako trdosrčnost, da bomo v življenje stopali z otroškim veseljem in zaupanjem.
