Danes se spominjamo tudi svetega Frančiška Asiškega. V njegovi drži do lastnine lahko vidimo odgovor na današnji evangelij. Ko mu je asiški škof govoril, kako težko je živeti brez premoženja, ga je Frančišek opozoril, da bi, če bi imeli premoženje, potrebovali tudi orožje, da bi ga branili. Frančišek je videl, da lastnina hitro rodi spore, saj začnemo tisto, kar imamo za svoje, tudi braniti. Njegova logika je zelo preprosta in zelo globoka: kdor vse sprejema kot dar, tega ne potrebuje braniti. Kdor pa iz daru naredi svojo lastnino, začne živeti v strahu, da bo kaj izgubil.
Frančišek je bil zelo radikalen, vendar zaradi svojega pogleda sveta ni preziral. Ravno nasprotno. Vse je doživljal kot dar: sonce, vodo, zemljo, ljudi. Ničesar si ni lastil. Hotel je ostati svoboden, da bi lahko z veseljem sprejemal in podarjal.
Jezus nas danes ne vabi v popolno uboštvo. Ne želi, da bi vsi postali člani ubožnih redov. Prav je, da je vsak na svojem mestu, kamor ga je poklical Bog. V današnjem evangeliju pa se lahko vprašamo, ali živimo v hvale��nosti za obdarjeno ali v strahu, da bomo kaj izgubili. Ne gre le za vprašanje premoženja, ampak širše. Poglejmo, kako se ena ali druga drža kaže v družini, družbi ali Cerkvi.
Otroci v družini so dar, niso lastnina. Staršem so zaupani, da jih vzgajate in pripravite na samostojno življenje. A tako kot pri lastnini tudi tu nastane skušnjava, da bi iz daru naredili nekaj svojega: moj otrok, moja pričakovanja, moje predstave o njegovi prihodnosti itd. Bolj ko hočete otroka zadržati, bolj začne bežati. Današnji evangelij nas vabi, da se učimo spuščati iz rok. Ne v brezbrižnosti, ampak v hvaležnosti, da so dar. To omogoča, da ostaja odnos vedno živ in svoboden.
Podobno je s Cerkvijo. Tudi Cerkev je svobodna le toliko, kolikor živi iz zavesti, da ji je evangelij zaupan in ji ne pripada kot njena lastnina. Poklicana je, da ga zvesto varuje in z njim služi Bogu in ljudem. Tudi tu nastane skušnjava viničarjev: da se začnemo obnašati kot gospodarji tistega, kar nam je bilo zaupano. Namesto skrbi za sadove branimo svoj položaj, svoje navade in svoj prav.
Na podoben način lahko pogledamo družbo kot celoto ali pa Evropo. Prejeli smo vero, kulturo, znanje, mir, blaginjo in izkušnje mnogih rodov. Če vse to razumemo kot svojo lastnino, bomo živeli v strahu, da nam bo kdo kaj vzel. Vsak tujec lahko postane grožnja. Če pa vse razumemo kot dar, se odpre prostor, da to, kar smo prejeli, razvijamo in delimo naprej. Ves čas smo pravzaprav pred isto izbiro kot viničarji: ali bomo vse, kar smo prejeli, stiskali k sebi ali pa bomo pustili, da vinograd rodi sad in ga bodo deležni tudi drugi.
Sv. Frančišek je danes zelo aktualen. Živeti z zavestjo, da je vse dar, človeka osvobaja strahu. Frančišek se je znal veseliti sveta, ker ga ni doživljal kot nekaj, kar mora obvladovati. Danes pa se zdi, da nas ogroža skoraj vse. V družinah nas je strah, kaj bo z otroki, v družbi nas je strah drugega in drugačnega. V Cerkvi nas je strah sprememb in izgube vpliva, v Evropi nas je strah tujcev …
Morda nam ti strahovi govorijo, da smo pozabili živeti iz daru in bi radi imeli oblast tudi nad tistim, nad čimer je nimamo: nad življenjem, nad bližnjimi, nad prihodnostjo, nad svetom. Bolj ko hočemo vse držati v svojih rokah, manj je v nas svobode. Sv. Frančišek pa kaže drugačno pot: sprejmi življenje kot dar in boš svoboden.
Morda bi morali danes preprosto znova slišati Jezusove besede: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« Kar smo prejeli, ni bilo dano zato, da bi to v strahu stiskali k sebi. Dano nam je, da iz tega živimo, da se tega veselimo in da to podarjamo naprej. Viničarji so hoteli imeti vse in so na koncu vse izgubili. Frančišek ni hotel ničesar imeti zase in je prav zato lahko vse sprejemal z veseljem.
Naj bo to povabilo današnjega evangelija: naj se veselimo vsega kot dar. Živimo bolj iz hvaležnosti in manj iz strahu, kaj bomo izgubili. Ko je vse dar, nam ni treba vsega obvladovati. Ko nam ni treba vsega obvladovati, se lahko sveta spet veselimo kot Frančišek.
