»Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovoril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam na poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli.« Mt 21,28-32
Skušajmo se vživeti v današnji pogovor med Jezusom in njegovimi učenci. Kakšni občutki vas prevevajo, ko slišite Jezusa pripovedovati o dveh sinovih? Eden nesramno zavrne očeta, da ne bo šel v vinograd, drugi pa mu pritrdi; najbrž samo zato, da ima mir pred njim, in potem ne gre. Prvi se sicer premisli in gre, a kaj ko je že bil nesramen. Mar ne preseneča Jezusovo vprašanje: »Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Kaj ni očitno, da oba slabo izpolnjujeta očetova naročila in njegovo voljo? Kako lahko Jezus sploh sprašuje o tem, kdo jo je izpolnil!?
Bog ve, ali je imel Jezus pred očmi konkretno družino, v kateri sta bila dva sinova? Vsekakor je o dveh sinovih govoril tudi v priliki o izgubljenem sinu. Tam imamo zelo podobno sliko. Mlajši sin se je požvižgal na očetove želje in je odšel po svetu. Ko je vse zapravil, je spoznal, da je dobro, da se vrne nazaj. Starejši pa je sicer pridno izpolnjeval očetovo voljo, s srcem pa je bil vedno drugje. Očetu je očital, da za svoje vestno izpolnjevanje ukazov ni dobil niti kozliča. Lahko bi rekli, da je mlajši sin podoben tistemu, ki reče 'nočem', pa potem pride nazaj, starejši pa drugemu, ki reče 'grem', pa se potem nič ne zgodi, kajti v srcu je svojemu očetu še vedno tujec.
Najbrž nas vse vleče v lep videz. Bolj pomembno se zdi, kako izpademo, kot kaj v srcu mislimo. Jezus pa nas ves čas opozarja na notranjost. Zakaj? Mogoče nam pri tem lahko pomaga razlaga upokojenega škofa Marjana Turnška o svetosti, ki jo je podal včeraj na Vincencijevem dnevu. Govoril je nekako takole: Kaj je svetost? Delati vse prav? Biti brez greha? Ne! Ne poznam nobenega svetnika, ki ne bi grešil. V čem je potem svetost? Predstavljajmo si, da je človek sestavljen iz treh plasti: telesne, duševne in duhovne. Telo je osnova za vse ostalo. Brez telesa se duša in duh ne moreta izraziti. Za telo moramo skrbeti, da daje prosto pot izražanju notranjega. Duševna plat je vse čustveno, razumsko oz. psihološka razsežnost, tudi spomin, rane itd. Tudi duševna plat je na nek način prevodnik notranjega sveta, zato moramo skrbeti zanjo, da je urejena. Če ni, se najgloblje, kar je v človeku, ne more izraziti. In kaj je tisto najgloblje? To je duhovna plat človeka, ki je posebej po duhovni razsežnosti tj. po krepostih, ki so vera, upanje in ljubezen, božja podoba. Na tej ravni živimo evangeljske svete: uboštvo, čistost in pokorščino. Iz notranjosti naj bi prihajalo na dan človekovo izpolnjevanje očetove volje. In kaj je torej svetost? Svetost je v prizadevanju, da naša telesna in duševna raven izžarevata božjo podobo, da po nas ljudje lahko srečujejo Boga oz. njegovo ljubezen. Ovire, ki na duhovni ravni preprečujejo, da bi dobro prišlo na plan, imenujemo greh.
Na kaj Jezus opozarja v današnji priliki? Predvsem na to, da lep videz ne pomeni ničesar, če je notranjost zakrknjena, prazna. Očitno poudari, da ima raje tiste, ki navzven protestirajo, pa v notranjosti vendarle pridejo do globljega spoznanja ter iz tistega spoznanja zaživijo.
Žal je v naših odnosih videz pogosto pomembnejši od vsebine. Tako radi se ukvarjamo s tem, kako se je nekdo do nas obnašal, kaj je rekel, in pozabljamo na to, kar je v njem oz. v nas samih. Jezus najbolj graja hinavščino, razkorak med videzom in notranjim svetom. Zanj je popolnoma nesprejemljivo početje farizejev, ker prikrivajo svoje namene in svoje misli.
Danes stopamo v mesec oktober, mesec molitve rožnega venca. Mar ni prav molitev sredstvo za doseganje svetosti. Vendar, kako in kaj naj molimo? Mislim, da je prva naloga, da sebe postavljamo pred Boga in se pred njim gledamo v njegovi luči. Kako? V molitvi gledamo na naše ravni in razmišljamo, kako so urejene. Ali skrbimo za svoje telo, da lahko izraža naš notranji svet ali z njim prikrivamo svet, ki je v nas? Še bolj zapleten je pogled na našo duševnost. Kako radi bežimo pred bolečino, ranami iz otroštva, zgrešenimi predstavami, zamerami itd. V molitvi vse to postavljajmo pred Boga in prosimo, naj nam pomaga najprej sprejeti vse, kar je del nas. Nenazadnje je vse to tam, ker je Bog dopustil. Kar nam je dal, nam bo pomagal tudi urediti! Šele nazadnje je v globini naša duhovna plat, podoba Boga v nas in vera v njegovo ljubezen. Ali resnično verjamemo, da nas ljubi, da smo vredni njegove ljubezni? Kaj ovira našo vero vanj? Potem pa je tu Njegov načrt za nas in naše življenje. Ali ga želimo uresničiti? Nazadnje je vprašanje, kako ta naš notranji svet potuje prek duševne in telesne plati med ljudi, v svet.
Molitev rožnega venca naj nam pomaga, da bomo trdneje stopili na pot svetosti. Pot videza ni prava pot! V molitvi si priznavajmo zgrešene želje ter slabo, ki je v nas. Z bližnjim delimo to, kar se v nas dogaja! Molitev naj nam pomaga urejati vse ravni. Prečiščeni v božji luči bomo lahko prinašalci Njegove ljubezni v svet.
