Janez mu je rekel: »Učitelj, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ni hodil za nami.« Jezus pa je rekel: »Ne branite mu! Nihče namreč ne more storiti mogočnega dela v mojem imenu in takoj grdo govoriti o meni. Kdor ni proti nam, je za nas. Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam –, zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.«

»Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje. Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj. Če te tvoja noga pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš hrom v življenje, kakor da bi imel obe nogi, pa bi bil vržen v peklensko dolino. Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v Božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v peklensko dolino, kjer njihov črv ne umre in njihov ogenj ne ugasne. (Mr 9,38-48)

Nekdo je v tvojem imenu izganjal …

Zanimivo, kako svoboden je Jezus glede svojega poslanstva. Učenci so več kot očitno ogroženi, da lahko še kdo naredi kaj takega, kakor oni, pa čeprav v imenu istega Jezusa Kristusa. Kaj jih žene v skrbi, da bo vse prav? Odlomek pred tem nam govori, da so se med potjo pogovarjali, kdo je največji. Če je vodilo življenja skrb za lastno ime in svojo pomembnost, bo gotovo drugi predstavljal grožnjo. Jezusa pa to ne skrbi. Veseli se, da še kdo naredi kaj dobrega v njegovem imenu.

V petek smo obhajali praznik Sv. Vincencija Pavelskega, ki nam je prav v tem, o čemer govori današnji evangelij, za zgled. Njegovo vodilo je bilo, kot smo ob logotipu jubileja razmišljali na kvatrnico, posnemati Kristusa v služenju ubogim. Razmišljanje smo nadaljevali z vprašanjem, kje vse so potrebe po služenju. Danes pa se ustavimo ob misli, iz česa je Vincencij črpal moč, da je lahko tako goreče služil. Mislim, da je bistvo zajeto v eni od njegovih misli, ko pravi: »Dajte mi moža molitve in sposoben bo za vse.«

Vincencij je očitno videl v molitvi temeljno moč. Vendar ta molitev ni bila sama sebi namen. Bila je ves čas ena sama prošnja, da bi, kot pravi apostol Pavel, oblekel Kristusa. Molitev je bila zanj prizadevanje za razumevanje in posnemanje Kristusa. Ker se ga je v molitvi tako zelo navzel, je bil lahko tako goreč v služenju, da o njegovi gorečnosti govorimo tudi po 400 letih.

Včeraj smo Vincencijevi imeli srečanje vseh Vincencijanskih vej, kjer smo prisluhnili predavanju duhovnika Milana Knepa. Predstavil nam je pogled na svet, v katerem živimo. Govoril je o mehki kulturni revoluciji, ki se je začela v šestdesetih in še vedno traja. Kaj je bistvo te revolucije? Če poenostavim, je človek vzel stvari 'v svoje roke' in 'sporočil' svetu, da nad seboj ne potrebuje nikogar več. On sam je postal središče. Ne potrebuje zunanjih omejitev: ne morale, ne države, ne zakonov. Bistvo življenja je postal užitek. Vse to pa vodi kapital, ki vlaga v potrošniško miselnost, ki človeka brez težav prepriča, da bo srečen, če bo imel več in če bo še bolj užival.

Kako je mogoče v takšnem svetu živeti in delovati kot kristjan? Predavatelj je poudaril, da Jezus ni spreminjal kulturnega in družbenega modela takratnega časa, ampak je preprosto živel drugače. To drugačnost je povzel s Pavlovimi besedami: »Dovolj ti je tvoja milost. Moč se v slabosti spopolnjuje.«

Vrnimo se k našemu razmišljanju ob evangeliju. Kdor dela v Kristusovem imenu, dela dobro. Kako je mogoče delati v njegovem imenu? Tako da ga z molitvijo prosimo, da bi mu postajali podobni. Če se navzamemo Njega, bomo delali prav in dobro. In kaj je pravzaprav delal On. Izpolnjeval je Očetovo voljo. Prav to pa je temeljno nasprotje današnjemu svetu in edina resnična protiutež. Če je vodilo današnjega sveta brezmejna svoboda in uživanje, je vodilo Kristusa in njegovega učenca spolnjevanje Očetove volje in služenje bližnjemu. Čisto nasprotje logiki tega sveta je Jezusova misel: »Kdor življenje izgubi, ga bo našel.«

Jezus se torej, kot smo slišali, ne boji, da bo kdo v njegovem imenu počel velike stvari. Kajti v njegovem imenu lahko dela le dobro. Naša naloga je, da se navzamemo Njegovega duha. To pa je mogoče le v vztrajni molitvi. Molitev nam pomaga bolje razumeti, kaj je Očetova volja in kako naj jo v preprostem vsakdanu izpolnimo. Kljub temu da svet gre svojo pot, je v njem mogoče graditi božje kraljestvo. Kristjan je tisti, ki v to verjame in v tej veri živi. Naj nam torej molitev daje moč za veselo pričevanje v služenju.

zvočni posnetek