Danes nam sveti Vincencij Pavelski pokaže, kam je njega pripeljal takšen dialog z Bogom. Vincencij je izhajal iz revne družine, zato je želel svojim domačim pomagati do boljšega življenja. Iskal je pot do položaja, ki bi mu prinesel ugled in denar. Čeprav je bil videti ambiciozen, pa je najbrž z dobrim položajem in dobro plačo hotel domače potegniti iz revščine. Njegova družina je bila njegov svet.
Bog pa ga je začel učiti gledati širše. Še preden se je Vincencij srečal z revščino v svetu, je moral najprej odkriti revščino v sebi. Pri tem je imel pomembno vlogo njegov duhovni voditelj Pierre de Bérulle. Ob njem se je učil, kako naj se odpoveduje svojim predstavam in išče, kaj od njega pričakuje Bog. Preden je bil on sam sposoben voditi druge, je moral dovoliti, da nekdo vodi njega. Na eni strani je bil to duhovni učitelj Bérulle, na drugi Bog. Preden je drugim pomagal stopiti v resnico pred Bogom, je moral vanjo stopiti sam. Moral se je vprašati: čemu je duhovnik, kam ga Bog vodi, kaj pravzaprav pričakuje od njega?
Ko je bil leta 1617 v Folvillu, so ga poklicali k človeku, ki je veljal za dobrega in vernega. Vincencija je pretreslo spoznanje, da je lahko človek navzven urejen, pobožen in spoštovan, v sebi pa poln teme, neizpovedanega in nerazrešenega. Kar se je Vincencij prej učil sam – živeti v resnici pred Bogom – je začel omogočati drugim. Tam je začel drugače dojemati revščino. Človek ni reven samo takrat, ko nima kruha. Reven je tudi, ko nima človeka, s katerim bi delil resnico o sebi. Ubog je, ko je ujet v greh, krivdo, strah, zamero ali laž, ko ima na videz vse, pa je izgubil notranji mir in odnos z Bogom.
Zato je bila spoved za Vincencija tako pomembna. Ne kot neka pobožna obveznost, ampak kot kraj resnice. Kraj, kjer človek neha igrati in pred Bogom prizna: takšen sem, tu sem šibek, v tem sem grešil in sem potreben usmiljenja. Morda prav zato spoved danes tako hitro odrinemo. Veliko lažje je videti, kaj je narobe z drugimi, kot pustiti, da nas Bog spreminja. Pravi dialog z Bogom pa se začne prav tu: najprej poslušam, kaj mi želi povedati On.
Nekaj mesecev pozneje je Vincencij v Châtillonu izvedel za družino v veliki materialni stiski. Povabil je ljudi, naj jim pomagajo. Ti so se na njegovo povabilo dobro odzvali. Ubogi družini so veliko prinesli, vendar zaradi neorganiziranosti neučinkovito. Takrat je razumel, da mora postati ljubezen dejavna, a hkrati tudi premišljena in organizirana. Njegov pogled se je spet razširil. Najprej se je ob Bérullu učil gledati vase. Potem ga je spoved naučila gledati v človekovo notranjost. Châtillon pa ga je naučil videti človeka kot celoto in odgovoriti na njegovo stisko.
Vincencij je želel poskrbeti za svoje, Bog pa mu je postopoma pokazal, kdo vse so njegovi. Današnji evangelij o poslednji sodbi se lepo dotika njegovega življenja. Jezus pravi: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti. Žejen sem bil in ste mi dali piti. Tujec sem bil in ste me sprejeli. Bolan sem bil in ste me obiskali.« Jezus pokaže, da se naš odnos z Bogom preverja v odnosu do človeka. Pravi odnos z Bogom nas mora spreminjati. Kdor res posluša Boga, začne drugače gledati na bližnjega. Tako se dialog z Bogom spreminja v dejavno ljubezen. Zato sta spoved in služenje ubogim veliko bližje, kot se morda zdi. Pri spovedi odkrivamo svojo revščino, pri skrbi za uboge pa njihovo. Nazadnje spoznavamo Kristusa, ki nas vabi, naj na stisko odgovorimo. Vincencija je po poti spreobrnjenja vsa duhovnost – molitev, spoved, božja beseda, sveta maša – vodila k človeku.
To je nadaljevanje tistega, o čemer smo razmišljali na kvatrnico. Če je dialog z Bogom resničen, se prej ali slej pokaže v življenju. Vodi nas v spoznavanje resnice o nas samih, nam odpira oči za druge ter nas nazadnje vpraša, kaj bomo storili. Vincencijeva pot je zato zelo preprosta, pa vendar zahtevna. Najprej se je moral pustiti oblikovati. Potem je pomagal drugim stopati v resnico. Nazadnje pa je spoznal, da ljubezen ne more ostati pri besedah. Njegovo življenje lahko skoraj povzamemo z Jezusovimi besedami današnjega evangelija: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«
Morda je prav to tudi najlepši sad resničnega dialoga z Bogom: da na koncu Boga ne iščemo več samo v molitvi, ampak ga začnem prepoznavati v človeku, ki stoji pred nami. Naj nam bo na poti našega spreobrnjenja sveti Vincencij zgled in pomoč!
