Tisti čas je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezarêje Filípove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi: Eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovóril in rekel: »Ti si Kristus.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedal. In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govóril.
In Peter ga je potegnil k sebi in mu začel braniti. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in posváril Petra: »Poberi se! Proč od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi. . in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« (Mr 8,27-35)
Tokrat Jezus svoje učence izziva z vprašanjem: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Ljudje imajo različne poglede nanj, Peter pa je v svojem odgovoru nedvoumen: »Ti si Kristus.«
Pravzaprav je zelo lepo slišati iz Petrovih ust jasno spoznanje, kdo je zanj Jezus. Preseneča pa Jezusova radikalnost, ko ga Peter ustavlja ob misli na trpljenje. Pričakovali bi vsaj pohvalo na Petrovo jasnost odgovora ali pa le blag opomin v smislu komplimenta: »Peter, lepo, da me imaš rad, a brez trpljenja ne bo šlo.«
Jezus je radikalen in ne dopušča dvomov. Nobena izjava, pa naj bo še tako dobra, pri njem ne požanje priznanja, če skriva v sebi velike pomanjkljivosti. V tej luči smo razmišljali ob evangeliju pretekle nedelje. Ugotavljali smo, da ni veliko vredna ugotovitev Jezusovih sodobnikov, ki se čudijo in govorijo: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« Spoznanje je že pravilno, a ne seže do srca. Jezusovo sporočilo se jih ne dotakne. Ko jim naroča, naj ga ne razglašajo, se niti za hip ne ustavijo. Brez pomislekov ga na široko razglašajo in imajo o njegovem delovanju svoje stališče.
Jezus se ne da zmesti. Zanj je vedno najpomembnejša človekova drža. Ne naseda lepim besedam. Tako ni nasedel množici, ki ga je hotela postaviti za kralja ali ko je govorila, da dela vse prav. Tudi se ni dal zmesti, ko so se zgražali nad njim, da krši pravila obrednega umivanja. Očitno je zanj najpomembnejše, da ohranja božjo logiko. Zato tudi Petra trdo pograja z besedami: »Poberi se! Proč od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!«
Temeljna je torej božja logika. Težava je, da nas vedno odnaša v človeško. In kaj je temelj božje logike? Jezus jasno pove – križ. Njegove besede ne dopuščajo dvoma: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.«
Nas pa pogosto kot jude vodi človeška logika. Zaradi koristi bi imeli za kralja tistega, ki deli kruh. Ustavljali bi se pri lepem videzu – da so lonci le navzven čisti – in pozabljali na notranji svet. Kaj šele, da bi se v globini vzeli za res! Kot apostol Peter bi imeli lepe besede hvale na jeziku, a ne bi nosili njihove teže.
In vendar nas Jezus vabi na pot za seboj. Na pot, ki je božja. Ta nujno vključuje križ. Brez križa ni mogoče iti za njim. V tem nam je čudovit zgled Žalostna Mati božja. Marija, ki jo je verno ljudstvo skozi stoletja poimenovalo Marija sedem žalosti, je križ razumela kot del življenja. Zato je že njeno prvo srečanje z Bogom po angelu tako jasno. Na povabilo, da postane Božja mati, se odzove z 'zgodi se'. Dane besede nikoli ne prelomi, pa čeprav je kmalu po rojstvu Jezusa morala bežati. Vedela je, da je trpljenje sestavni del življenja, da ga zvestoba Bogu pogosto zahteva.
Prav tako ji ni bilo krivica iskati Sina, ki se je nenapovedano zadržal v templju. Vedela je, da je vzgoja mogoča le, če se križa ne boji. Le ker sama ni bežala pred križem, je lahko vzgajala Sina, ki bo sposoben celo umreti na njem.
Kljub vsej grozi, ki jo je prinesla strašna smrt na križu, je Marija zmogla vztrajati. Križ je bil, tako kot smo slišali danes iz Jezusovih ust, del življenja. Pomenil ji je hojo za njenim sinom oz. izpolnjevanje Božje volje, ki ji je obljubila zvestobe z besedami 'zgodi se'.
Kot vidimo v evangeljskih odlomkih, ki se vrstijo nedeljo za nedeljo, je pred nami vedno izbira med dvema logikama, med božjo in človeško. Prav je, da se zavedamo, da človeško Jezus poimenuje satanovo, božja pa nujno zahteva sprejemanje križa. Če hočemo hoditi za njim, se križu ne moremo izogniti. Naj nam križi in težave ne bodo spotika, ampak jih ob zgledu Žalostne Matere božje sprejemajmo kot pot zvestobe dani besedi. Naj se tudi v našem življenju vedno zgodi Njegova volja.
