Tisti čas je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, kólikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. 

Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prôsil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar se je tega služabnika usmilil, opróstil ga je in mu dolg odpústil. 

Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in ti povrnem.‹ Óni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povŕnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. 

Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpústil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjézil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povŕnil vsega dolga. 

Tako bo tudi moj nebeški Oče stóril z vami, če vsak iz srca ne odpustí svojemu bratu.« (Mt 18,21-35)

Kólikokrat naj odpustim svojemu bratu 

Današnji odlomek je nadaljevanje tistega, ki smo ga poslušali preteklo nedeljo, ko je Jezus spodbujal učence k opominjanju. Najbrž se je zdelo apostolu Petru Jezusovo naročilo, naj brata najprej opomni sam, potem naj poišče priče, če še to ne pomaga, naj ga postavi pred občestvo, prezahtevno. Mislim si, da je pričakoval bolj preprost odgovor. Najbrž bi rad slišal, da je odpustiti sedemkrat čisto dovolj ali pa celo, da greha pač ne moreš spregledati. Če je nekdo do nas krivičen, smo lahko nanj jezni in ga izbrišemo iz svojega življenja. 

Ustavimo se samo ob misli na pretekli odlomek. Koga je videl apostol Peter pri opominjanju? Jezus pravi: Če tvoj brat greši zoper tebe, ga posvari … Petrov pogled se je ustavil na bratu in njegovem grehu. Torej na bratu kot grešniku. Kaj pa Jezusov? Na bratu kot Božji podobi. Petra razjeda krivica, ki mu jo povzroča bližnji, Jezusa pa bolečina, ko vidi brata, ki se pogublja. 

Na videz majhna, a temeljna razlika. Peter iz svojega pogleda logično razmišlja o 'novem številu'. Če je moral prej trikrat posvariti, potem naj mu Jezus pove, kolikokrat mora odpustiti. Jezus sicer svojo razlago trdo zastavi. Na videz je v prid Petrovemu iskanju opravičila. Odpuščanje ne pomeni, da greh preneha biti greh, niti da je mogoče odnos preprosto obnoviti brez spreobrnjenja. Jezus od nas zahteva še nekaj globljega: da tudi ob krivici ne zapremo srca za človeka. Spomnimo se, kako vztrajno je v podobi vinogradnika pošiljal v vinograd svoje hlapce. Nazadnje je poslal svojega sina, ki so ga ubili. 

Zgodovina odrešenja nam kaže, kako vztrajen je Bog v odpuščanju. Izraelsko ljudstvo je morilo preroke, ki so mu prinašali sporočilo odrešenja. Bog pa je vedno pošiljal nove in verjel, da bo spreobrnil grešnike. Tako tudi k nam prihaja brez pomisleka. Vedno znova se daruje za nas pri sveti maši. Čeprav smo grešni, se nam daje v hrano. Kakor izgubljenim sinovom nam daje vedno novo možnost začenjanja. Njegova ljubezen se tudi pri zakramentu svete spovedi ne konča. Vedno znova nam odpušča in nas vabi k novemu začetku. Kaj ga vodi? 

Prvo je neskončna ljubezen. Vse bi dal, da bi nas pritegnil k sebi. V nas vedno gleda svoje otroke, nikoli sovražnike ali pokvarjence. Vedno ostajamo njegovi otroci. 

Drugo je neustavljiva vztrajnost. On ne odneha in se ne utrudi. Ljubezen nikoli ne mine. Nikoli ne neha verjeti v spreobrnjenje grešnika. 

Tretje pa je odločen in jasen pogled. Kljub temu da nas ima neskončno rad, ne pozabi, da je greh greh in pravičnost pravičnost. Nikoli ne spregleda krivice. Krivico vedno vztrajno, a z ljubeznijo preganja. 

Čeprav se zdi v današnjem odlomku tretje vodilo bolj v ospredju kot prvo, mislim, da se moramo ustaviti pri prvem. Peter namreč išče izgovor, da mu ne bi bilo treba odpustiti. Vidi krivičnost bližnjega, Jezus pa hoče poudariti predvsem našo zadolženost. Naš pogled bi rad obrnil k dobremu Očetu, ki je vedno pripravljen odpustiti. Greh naših bližnjih Boga ne prizadene kakor nas. Pri nas je užaljen ponos. Boga pa boli, ker vidi, kaj greh dela njegovim otrokom. Nas bližnji predvsem jezi. In v tem je velika razlika. Torej prvo in zelo močno povabilo današnje prilike je, da v bližnjem vidimo svojega brata, ki je ranjen. Ne smemo ostati samo pri jezi zaradi krivice, ki jo je storil nam. Še bolj bi nas moralo boleti, kaj greh dela bližnjemu. 

Iz tega sledi neustavljiva želja, da bi mu pomagali do življenja, ki ga z grehom izgublja. Nikoli ne smemo zapreti svojega srca za odnos z bližnjim, pa naj nas še tako rani. Pri tem pa je pomemben odločen in jasen pogled, da kljub temu ločimo dobro od slabega. 

Naj nam torej zgled Jezusovega življenja, darovanja in umiranja za nas pomaga, da premagamo svojo trdoto, da bomo vedno videli v bližnjem Božjega otroka. Ranjen je in potrebuje ljubezen. Nemočen je, zato potrebuje naše vztrajanje v odnosu. Pri tem ne izgubimo jasnega pogleda na greh in dobro. 

Peter vpraša: »Kolikokrat moram odpustiti?« Jezus mu pravzaprav odgovarja: Dokler boš štel, še nisi razumel. Ne glej, kolikokrat je brat padel. Poglej, kolikokrat je Bog pobral tebe. Ne glej samo, koliko ti je drugi dolžan. Spomni se, koliko je bilo odpuščeno tebi. In potem pojdi ter stori enako.