Tisti čas je odšel Jezus iz pokrajine Tira in prišel skozi Sidon h Galilejskemu morju sredi pokrajine Deseteromestja. Pa mu pripeljejo gluhega in nemega in ga prosijo, da bi položil roko nanj. Vzel ga je od množice vstran, mu vtaknil prste v njegova ušesa in se mu s slino dotaknil jezika; in pogledal je v nebo, zavzdihnil in mu rekel: »Efeta!« to je: »Odpri se!« In kar odprla so se mu ušesa in razvezala se je vez njegovega jezika in je govoril prav. Naročil jim je, naj tega ne pravijo nikomur; pa bolj ko jim je naročal, bolj so razglašali. In na vso moč so strmeli, govoreč: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« (Mr 7,31-37)
Zanimivo nasprotje današnjega evangelija z odlomkom iz pretekle nedelje. Se še spomnimo? Judje so vprašali učence: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Danes pa slišimo, da Jezus dela vse prav. Enkrat je vse narobe, drugič vse prav. Vemo, da so Judje Jezusu očitali marsikaj: da krši postavo na različne načine, da se druži z javnimi grešniki, nazadnje pa, da se dela Božjega sina. Slišali smo, da je tokrat odšel ven iz Galileje med 'nejude' v Deseteromestju. Lahko bi sklepali, da ti vidijo bolj prav. Vendar se bojim, da nam odlomek tega ne potrjuje.
Če podrobneje pogledamo, je navdušenje nad tem, da Jezus dela vse prav, precej na trhlih nogah. Je že res, da vidijo, da daje gluhim, da slišijo, nemim, da govorijo. Res pa je tudi, da ga ne vzamejo niti toliko za res, da bi upoštevali njegovo prošnjo: »Naj tega ne pravijo nikomur. Bolj ko jim je naročal, bolj so razglašali«.
Mar nismo spet pri isti težavi, o kateri je govoril dolg odlomek o pomnožitvi kruha in rib v poletnih nedeljah. Tisti, ki so bili deležni čudeža s kruhom in ribami, so ga hoteli postaviti za kralja. Ko pa je spregovoril o notranjem svetu, ki se hrani z njegovim kruhom in mesom, so odhajali. Razlika je le v tem, da sta tokrat navdušenje in nesprejemanje združena v istem odlomku. Poslušalci se Jezusu hkrati čudijo, da dela vse prav, po drugi strani pa ga niti toliko ne upoštevajo, da bi ga na njegovo prošnjo ne razglašali vsepovsod.
O čem govori takšna drža množice? O tem, da se ni težko navduševati nad določenimi potezami človeka, težje pa je gledati celoto. Iz nekaterih stvari hitro naredimo 'celo reč', ustvarjamo idole, ne bi pa se poglobili v človeka in ga videli kot celoto. Resnica vsaj na videz nikoli, celo pri Jezusu, ni črno bela. Ni mogoče trditi, da dela nekdo vse prav, drugi vse narobe. Življenje je vedno 'malo mešano'. Vprašanje je le, ali hočemo videti človeka v vsem, kar je. To pa zahteva dodaten napor.
Jezus ni kršil postave, da bi jo rušil in sebe postavil nadnjo. Opozarjal je na božje in človeške vzgibe. Čisto človeški vzgibi lahko umažejo še tako dobra dejanja, božji pa opravičijo na videz slaba. Kako? Eno je, če norimo z avtomobilom mimo vseh omejitev, drugo če to naredi reševalec zato, da bi ponesrečenemu rešil življenje. Eno je, če pomagamo človeku v stiski iz ljubezni, drugo če to naredimo iz koristi. Na videz slaba dejanja imajo lahko dobra ozadja in za na videz dobrimi, se lahko skrivajo slaba.
Kot vidimo v evangelijih poslušalci Jezusa običajno ne vzamejo za res. Pozorni so le na velika dejanja, ozadja pa jih ne zanimajo. Najbrž smo pogosto tudi mi takšni. A brez ustavljanja ob ozadjih, postajajo naši odnosi prazni. Nazadnje nas vodita le še korist in sebičnost. Ni prostora za človeka ob nas, tako kot smo danes videli, da ob poslušalcih ni prostora za Jezusa in njegovo prošnjo, naj ga ne razglašajo.
Kako to preseči? Božja beseda nas vedno znova vabi k razmišljanju in ustavljanju ob sebi. Vsaka molitev Očenaša nas vabi k temu, da bi delali to, kar hoče Bog, ne kar mi sami. Redno molimo, posvečeno bodi Tvoje ime, pridi Tvoje kraljestvo, zgodi se Tvoja volja. Če bomo to vzeli za res, bomo razmišljali, ali delamo s pravim vzgibom ali ne. Vsako dejanje je lahko posvečevanje Božjega imena, gradnja božjega kraljestva in izpolnjevanje Njegove volje. Lahko pa je temu nasprotno.
Če smo iskreni, se vedno v nas mešata naša in Božja volja. Svet pač ni črno bel. Popoln je le Bog, pa še njega ne vzamemo vedno za res. Naj bo današnji evangelij povabilo, da presojamo vsa dejanja v luči Božje besede in skušamo razumeti njihova ozadja. Naj nas ne vodi korist, ampak ljubezen do Boga in bližnjega.
