Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa niti Cerkve noče poslušati, naj ti bo kakor pogan ali cestninar.
Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih in, kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih. Povem vam tudi: Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih. Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,15-20)
Današnji odlomek se zdi zelo jasen in zato preprost. Ni težko razumeti Jezusovega naročila: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári!« V praksi pa stvar ni tako preprosta. Hitro lahko namreč dobimo ugovor kot na primer: Kdo pa si ti, da bi koga posvaril? Kako pa veš, da imaš prav ti, ne jaz?
V naslednjem odstavku Jezus na nek način ponuja odgovor. Apostolom daje oblast, naj presojajo, kaj je prav in kaj ne. A hierarhična avtoriteta je danes šibka točka družbe. Mislim, da se redko postavim v to vlogo, a vam lahko rečem, da za to avtoriteto res ni posluha 😉. Mogoče ga kažejo še najmanj tisti, ki sicer prisegajo na zvestobo Cerkvi. Redko se kdo ob tem dejstvu ustavi! Jezus najbrž to predvideva, zato nadaljuje, da bo prisoten tam, kjer sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu. A tudi tu ne moremo mimo zadrege, da so Jezusa izdali v smrt tisti, ki so prisegali na zvestobo shodnici.
Izhod iz tega zapleta vsekakor ni lahek! Ko presojamo, kaj je prav ali narobe, se zato vprašajmo, kdo ali kaj je za nas avtoriteta. Da bi karkoli dobrega lahko 'potegnili' iz današnjega evangelija, moramo priti do skupnega merila. Jasno je, da je to za kristjana Božja beseda. V njeni luči naj bi presojali dejanja in se opominjali. Žal lahko rečem, da že trideset let spodbujam in opominjam v luči Božje besede, pa me še nihče ni ustavil z besedami: To ni res! Jezus je mislil drugače! Pa ne mislite, da so mi vsi verjeli! Evangelij sploh ni naše orožje oz. naše merilo.
Pa smo spet v slepi ulici. Pomislite! Rusija in Ukrajina se za 'vsako drugo' orožje pregovarjata, ali je ustrezno ali ne. Orožje, ki prinaša smrt, je med sovražniki predmet razprav. Mi, kot kristjani, ki naj bi ustvarjali nebeško kraljestvo ljubezni, pa se ne zmenimo 'za orožje', ko gre za dobro. Brez težav uporabljamo karkoli – tudi kemično in atomsko orožje, kot da nam je vseeno, če vse pomorimo. Zdi se, da ni pomembno, ali 'streljamo' z Evangelijem ali s predsodki, širimo resnico ali laži. Nihče se ne sprašuje in ne preverja.
Iz tega lahko sklepamo, da poleg merila, ki naj bi nam pomagalo priti skupaj, zmanjka tudi želja po tem. Če je vseeno kakšno 'orožje' uporabljaš, pomeni, da tako sovražnika kot njegov teritorij niti nočeš zavzeti, ampak ga hočeš uničiti. Mar smo res na tako nizkem nivoju, da nam ni ne do občestva ne do sveta? In res so žal občestvo, edinost in povezanost skoraj psovke. Namesto da bi razmišljali, kako ustvarjati občestva edinosti, smo izumili duhovno zlorabo voditelja, ki mu sledijo slepe ovce. Seveda, vse je mogoče zlorabiti, a kaj ko bi se ne spraševali le o možnih zlorabah, ampak tudi o načinu, kako naj se dva ali trije zedinijo v Njegovem imenu!?
Če ni avtoritete, je vprašanje, ali so naše predstave o grehu sploh pravilne oz. ali je mogoče, da bi imeli o grehu skupna merila. Če ima vsak svoje merilo, se zastonj opominjamo. Glavne grehe namreč hitro lahko prilagodimo svojemu okusu. To že poznamo, kako smo napuh preimenovali v ambicioznost; kako opravičujemo svojo lakomnost in rečemo, da smo le podjetni. Namesto, da bi si priznali zgrešen pogled na spolnost in temu rekli nečistost, se tolažimo z besedo ljubezen; nevoščljivosti bi radi rekli konkurenca, požrešnosti apetit, jezo opravičimo z živčnostjo, študentje pa ne bi bili leni, ampak le pavzirajo. Kako naj se torej opominjamo, ko greha ni?!
Preprost evangeljski odlomek prinaša vrsto zapletov. Če bomo hoteli stopiti za Jezusom, bomo vendarle morali sprejeti eno in edino merilo za naše življenje tj. Evangelij. Ponovno bomo morali vzpostaviti vrednost avtoritete, ki bo moralna in podprta z občestvom. Ponovno moramo zahrepeneti po občestvu in edinosti v njem.
Šele ko bomo vzpostavili vse to, nas čaka bratsko opominjanje, v katerem pa se bomo morali učiti vztrajnosti. Tudi ta je danes pogosto 'na dopustu'. Nekaj preprostih Jezusovih besed, pa toliko dela 😉. Naj nam žalostno stanje naših odnosov ne vzame poguma! Če Bog nad nami še ni obupal, ne obupajmo tudi sami!
