Prva stvar je zelo jasna: ne govori najprej o človeku, ampak z njim. Jezus ne naroča opravljanja, zbiranja zaveznikov ali tihe zamere. Pravi: pojdi k njemu. Cilj ni, da dokažeš svoj prav, ampak da bi brata pridobil. Slišali smo namreč: »Če te posluša, si pridobil svojega brata.«
Kako si Jezus to predstavlja, vidimo v njegovem odnosu do apostola Petra, o katerem smo poslušali zadnje nedelje. Ko Peter hodi po vodi in se začne potapljati, ga Jezus prime za roko in dvigne, hkrati pa ga opomni: »Malovernež, zakaj si podvomil?« Ko pravilno izpove: »Ti si Kristus, Sin živega Boga,« ga pohvali. Toda že takoj zatem, ko noče sprejeti, da bo moral Jezus trpeti, ga zelo trdo ustavi: »Poberi se! Za menoj, satan!« Jezus Petra ne pušča pri miru. Ko naredi prav, ga potrdi. Ko zgreši, ga opomni. Ko pade, ga dvigne. Ves čas ga vzgaja, ker mu je zanj mar.
Ljubezen hitro povezujemo s skrbjo za lepo razpoloženje, to pa ustvarjamo tako, da drug drugega pustimo pri miru. Pogosto ničesar ne rečemo, da se ne zapletamo in da se neprijetnim pogovorom izogibamo. Najbrž pa vsi dobro vemo, da se s takšno držo od drugega hitro oddaljimo. Lahko smo skupaj, a smo si v resnici zelo daleč.
Jezus miru in edinosti ne povezuje z izogibanjem težavam in prepirom, ampak prav z opominjanjem. Odlomek o opominjanju nadaljuje z besedami o edinosti: »Če se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih. Kajti kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Ob tem lahko vidimo dvoje. Jezus nas najprej spodbuja k opominjanju, potem pa obljublja edinost, v kateri je izredna moč.
Vemo, kako težko se je zares zediniti. Edinost ne nastane sama od sebe. Do nje vodi pot zavzete ljubezni do sočloveka in resnice, pot, ki vodi prek pogovora, poslušanja, popravljanja in odpuščanja. Ne gre zato, da bi drug drugega nadzorovali, ampak da bi drug drugega pridobili. Jezus nas vabi, da med nami odstranjujemo tisto, kar nas ločuje. Prav tako je ravnal tudi s Petrom. Ni ga pustil v zmoti, ker ga ni hotel izgubiti. Skozi vse opomine ga je oblikoval v človeka, ki mu je nazadnje lahko zaupal celo vodstvo Cerkve.
Ko Jezus govori o opominjanju, nas spominja, da to pripelje k edinosti, ki ima izredno moč. Pravi, da je tam On sam sredi med nami in da Oče posluša skupno prošnjo tistih, ki so res eno. Mogoče prav zato naše skupne molitve pogosto ostajajo tako šibke: skupaj izgovarjamo iste besede, v resnici pa velikokrat nismo eno. Ni dovolj, da dva stojita drug ob drugem in enako govorita. Jezus pravi, naj se dva zedinita, ne le uskladita besede.
Ob tem odlomku se mi postavljajo vprašanja: ali nam je za drugega toliko mar, da smo pripravljeni z njim iti tudi skozi neprijeten pogovor? Ali smo sami pripravljeni sprejeti opomin? Ali se zavedamo izredne moči, ki jo ima edinost? Pomislimo, kakšno moč ima pri vzgoji otrok edinosti med očetom in materjo. Koliko bi lahko naredili, če bi znali tako iskati edinost tudi v Cerkvi, naših skupnostih in družbi!
Še več, Jezus obljublja, da bo prav tam, kjer se ljudje kljub različnostim, napakam in padcem trudimo priti do resnice in edinosti, On sam sredi med nami! Naj nam bo današnji evangelij zato v spodbudo: pojdimo k bratu. Naredimo vse, da ga pridobimo – tako da znamo priznati svojo napako, kakor tudi da si upamo drugega v ljubezni opomniti. Cilj ni, da bi imeli sami prav. Cilj je, da bomo eno. Kajti kjer smo zares eno v njegovem imenu, tam je On sam sredi med nami.
