Okrog njega so se zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila starešin in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovoril jim je: »Prerok Izaija je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi. Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.« (Mr 7,1-8, 14-15.21-23)
Jezusova drža, ki jo vidimo v evangeliju, je na videz zelo problematična. Očitno krši mnoga pravila in si jih razlaga po svoje. Danes smo slišali, da učencev ni spodbujal, da bi vedno obredno očistili posode in si umivali roke ter šele potem sedli za mizo. Vemo, da se ni držal sobotnega počitka, ampak je ob sobotah celo ozdravljal. Sprejemal je javne grešnike in z njimi jedel, farizeje in pismouke pa je pogosto imenoval hinavce. Kaj je pravzaprav hotel s takšno držo in čemu bi jo lahko primerjali danes?
Postava in pravila so pomagala vzpostavljati red v takratni judovski družbi. Bila je nekakšna judovska zakonodaja. Družbe brez urejenih zakonov pravzaprav ni, saj zakoni predstavljajo nekakšen dogovorjeni red. Brez reda družba razpade. Zakaj je torej Jezus tako suveren, ko ruši postavo? Ko so mu judje očitali, da krši sobotni počitek, je pojasnil, da ni na prvem mestu postava, ampak človek. Dejal je: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote«. (Mr 2,27)
Kaj je torej globljega in pomembnejšega od postave? Danes smo slišali, da Jezus govori o razkoraku med božjimi in človeškimi zapovedmi, med notranjim in zunanjim svetom. Očitno postavlja na prvo mesto božje zapovedi in notranji svet, vendar sam pravi: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel«. (Mt 5,17)
Jezus torej, čeprav se mogoče zdi drugače, postave ne ruši, ampak jo dopolnjuje. Kako? S tem, da božje zapovedi postavi na prvo mesto in prav tako notranji človekov svet postavi nad zunanjega. Pri njem to pomeni, da opozarja na notranjost, naj bo ta lepa ali grda. Tako pohvali ubogo vdovo, ki je dala samo en novčič, vendar iz srca. Graja tiste, ki dajejo miloščino, molijo in se postijo zato, da se razkazujejo. Ni težava torej, da dajejo miloščino, molijo in se postijo. Težava je v tem, da naj bi bili to najgloblji izrazi ljubezni do Boga in bližnjega. Ko postanejo le zunanji izraz, pa izgubijo svoje bistvo, še več, sprevržejo se v nasprotje temu, kar naj bi bili. Vse od miloščine do posta tako služi razkazovanju in samoljubju.
Takšna drža, ki je na videz dobra, postane nasprotje temu, čemur naj bi služila. Čeprav naj bi bila v službi češčenja Boga, postavlja v ospredje človeka. Farizeji in pismouki so s takšno držo na mesto Boga postavljali sebe. Imeli so se za najboljše in se postavljali nad druge. S tem se je poleg odnosa z Bogom zrušil tudi odnos s človekom. Ko za Boga ni več prostora, ko ta ni več merilo vseh odnosov, postane merilo vsega človek. Za farizeje torej nihče ni bil dovolj dober, da bi ga ljubili. Bližnji je postal le še predmet prezira.
Ko se torej zruši temeljni red, tj. da je božja zapoved osnova za človeško in ne obratno, se nazadnje zruši tudi zdrav odnos do sebe. Farizeji in pismouki so se oddaljili od Boga, prezirali bližnje in se vrteli okrog samih sebe. Zato tudi sebe niso mogli imeti resnično radi, saj so bili ogroženi od vseh. Ni bilo prostora za veselje nad seboj, saj jim je ista postava, s katero so si dajali ceno, jemala vrednost in veselje. Če so bili vsaj malo iskreni, so vedeli, da postave ne morejo izpolniti do konca in zato so bili tudi sami deležni obsodbe.
Živeti polno je torej mogoče le, če postavimo božje zapovedi za temelj življenja in v njihovi luči presojamo vse človeško. S tem pa se vračamo k sporočilu pretekle nedelje, ko nam je Jezus govoril: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. … Besede, ki sem vam jih govóril, so duh in življenje.
Naše življenje je lahko polno le, če se bomo vedno znova vračali k Božji besedi in iz nje živeli. Brez nje, bodo naši odnosi prazni, družba pa bo propadala. Naj bo današnji evangelij spodbuda, da postavimo Božjo besedo vedno znova na prvo mesto.
