Tisti čas je Jezus začel svojim učencem razodevati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati. Peter pa ga je vzel k sebi in mu začel braniti: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.«

Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešíti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu.« (Mt 16,21-27)

Spopad med človeško in božjo logiko

Evangeljski odlomek, ki je pred nami, je nadaljevanje tistega iz pretekle nedelje. Apostol Peter je pogumno in jasno izpovedal vero v Jezusa kot Božjega sina in maziljenca. Jezus mu je pojasnil, da mu odgovora nista dala meso in kri, ampak njegov Oče, ki je v nebesih. A kot vidimo, je isti Peter kljub temu še vedno iz mesa in krvi in ne more sprejeti čudnega Božjega načrta, ki ni po njegovem okusu. Petru se upira, da bo moral Jezus iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati.

Razumljivo, da Petru ne gre v račun, da bo moral Božji sin veliko trpeti in biti umorjen. A kot vidimo, ga Jezus trdo zavrne. Če je preteklo nedeljo Peter doživel s strani Jezusa pohvalo, danes sliši ravno nasprotno. Jezus njegovo človeško logiko ostro zavrne z besedami: »Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« V luči Petrovega spoznanja, kdo je Jezus, lahko rečemo, da sta tokrat njegovo misel premagala meso in kri. Očitno je eno spoznati Jezusa za Božjega sina, drugo pa sprejeti njegovo logiko življenja.

Če je Jezus Petra pohvalil za spoznanje, ki je prišlo od Očeta, ga tokrat ostro graja in označi za satansko vse, kar človeka vleče proč od resničnega življenja. Če je šlo pri spoznavanju Jezusa za soočenje Očetove logike z logiko mesa in krvi, gre tudi tu za isti spopad. Spopadata se pravzaprav življenje po mesu in krvi ter življenje v izpolnjevanju božjega načrta, življenje po logiki tega sveta in življenje v sprejemanju božje volje. To je boj, ki se bije v vsakem izmed nas. Glede na izbrano logiko sledi tudi življenje: ali po mesu ali po duhu, satansko ali božje.

Poglejmo še enkrat, kaj je eno in kaj drugo življenje. Petra žene v ospredje človeška narava. Hodi po vodi in se v dvomu utaplja, prvi izpove vero v Jezusa, prepira se z apostoli, kdo bo prvi, vedno se oglaša prvi, tudi takrat, ko ne ve, kaj bi rekel, kot na gori spremenjenja, ko bi postavil šotore ipd. Ko ga vodi meso išče svojo veljavo. Stvari rešuje na silo in po svoje. Čeprav se spopada s človeško naravo v sebi, se vse življenje bori z 'mesom'. Spomnimo se, da pri zadnji večerji ni hotel, da bi mu Jezus umil noge, ker se mu je upirala logika služenja. V njem se je vedno bil boj med Petrom, ki hoče gospodovati in Petrom, ki mora služiti.

Po krvi je Peter Jud in sin svojih staršev. Kljub temu da ima globlje spoznanje, se družinskih vezi težko otepa in se le s težavo spopada z logiko krvi v sebi. Ko je šel apostol Pavel oznanjat Evangelij poganom, je Peter ostal med domačimi. Težava pa je bila, da ni zbral poguma, da bi judom vedno pojasnjeval, da pogani ne potrebujejo obreze in drugih judovskih navad, kot so pravila o čistih in nečistih jedeh. V Pavlovem pismu Galačanom beremo, kako ga je moral Pavel grajati, ker je nasedel logiki 'krvi'. Tako beremo: »Ko pa je prišel Kefa v Antiohijo, sem se mu v obraz uprl, ker je bil vreden obsojanja. Preden so namreč prišli nekateri, ki so bili z Jakobom, je jedel s pogani. Ko pa so prišli, se je začel poganom umikati in se jih ogibati, in sicer iz strahu pred obrezanimi.«

Vezi krvi so močne in nas vedno znova vlečejo v stare tirnice. Kristus nas vabi, da te vezi presegamo, ker bomo le tako mogli polno živeti. Tako nas tudi apostol Pavel spodbuja v drugem berilu: »Ne prilagajajte se temu svetu, ampak se z obnovo svojega mišljenja tako preobražajte, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všeč in popolno.«

Pomislimo, ali se v sebi sploh borimo proti logiki tega sveta. Mar ni vse v tem svetu prepojeno z logiko tekmovanja, ugodja, koristi ipd. Jezus to logiko zelo jasno označi kot hudičevo! Če v nas ni spopada z logiko mesa, smo že v satanovi oblasti. Poleg mesa je tu še logika krvi. Kako jasno presegamo navade svoje družine, svojega kraja, delavnega okolja idr.? Ali se zavedamo, da Jezus vse to pogosto označuje kot satansko? Ali se nam ne zdi pogosto bolj nesramen tisti, ki ne prisega na vse družinske in krajevne vezi? In vendar nas te vezi pogosto oddaljujejo od božjih načrtov.

Jezus tako radikalno označi Petra za satana, ker želi v nas prebuditi zavest, da se v nas ves čas bije boj med življenjem po mesu in krvi ter življenjem po duhu. Spodbuja nas, da bi se jasno zavedali, da med nami ves čas deluje satan, ki nas vleče proč od božjih načrtov. Pomislimo, kako jasno se zavedamo tega spopada v sebi. Ta spopad ni nikoli končan, ampak traja vse življenje. Naj bo sporočilo današnjega evangelija spodbuda, da v sebi odkrivamo, kam nas vleče logika mesa in krvi in k čemu nas spodbuja Oče, Bog.