Tisti čas je Jezus začel svojim učencem razodevati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati. Peter pa ga je vzel k sebi in mu začel braniti: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.«

Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešíti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal ��lovek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu.« (Mt 16,21-27)

Ne misliš na to, kar je Božje …

Prejšnjo nedeljo smo poslušali Petrovo veliko izpoved: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« Peter je odgovoril prav in Jezus ga je celo pohvalil. Ob tem smo razmišljali, da ne zadošča, da Bogu damo pravo ime; dati mu moramo tudi mesto, ki mu pripada. Če je On Gospod, mu moramo dovoliti, da je tudi Gospod našega življenja. Današnji evangelij pa pokaže, kako težko je to uresničiti.

Jezus začne učencem govoriti, da mora iti v Jeruzalem, veliko pretrpeti, biti umorjen in tretji dan vstati. Peter tega ne prenese. Potegne Jezusa na stran in mu začne dopovedovati: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi.«

Kako nenavaden prizor. Malo prej Peter izpoveduje: »Ti si Sin živega Boga,« zdaj pa Božjemu Sinu razlaga, kaj se mu sme zgoditi in kaj ne. Boga priznava, vendar bi mu rad določil pot. Prav tu se pokaže, kako nas lahko beg pred trpljenjem zaslepi. Človek si želi lažje poti, želi se izogniti bolečini, izgubi in odpovedi. To je razumljivo. Toda kadar postane izogibanje trpljenju naše glavno vodilo, se naš pogled nevarno zoži. Ne sprašujemo se več, kaj je res, kaj je prav in kam nas Bog kliče, ampak samo še: kako naj se izognemo trpljenju? Tako smo prepričani v svoje predstave, kako bi moralo biti, da začnemo celo Bogu dopovedovati, kaj je prav in kaj ne. Zato je Jezusov odgovor tako oster: »Proč od mene, satan! Ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.«

Peter bi rad Jezusa brez križa. Rad bi imel Mesija, a brez trpljenja in preizkušenj. Jezus pa ve, zakaj gre v Jeruzalem in kaj mu je Oče zaupal. Res bi se lahko umaknil in izbral lažjo pot. Lahko bi se izognil spopadu, trpljenju in smrti. Toda potem ne bi ostal zvest svojemu poslanstvu. Križ je cena njegove zvestobe Očetu in ljubezni do človeka. Zato takoj zatem reče učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj.« To je smisel križa. Cilj ni, da iščemo bolečino ali trpljenje. Križ vzamemo zato, ker brez pripravljenosti nanj ni mogoče ostati zvest resnici, ljubezni in poslanstvu, ki nam je zaupano.

Včasih križ prehitro enačimo z vsakdanjim naporom. Rečemo: moje delo je moj križ, moje obveznosti so moj križ, težak dan je moj križ. Toda delo in napor sta del človeškega življenja. Tudi v naravi vidimo velik napor za preživetje in skrb za zarod. Križ, o katerem govori Jezus, sega globlje. Križ se pojavi tam, kjer bi se sicer zaradi izbire lažje poti odpovedali zvestobi Bogu in ljubezni do bližnjih. Kjer bi bilo lažje molčati, pa resnica zahteva, da spregovorimo. Kjer bi bilo lažje oditi, pa ljubezen zahteva, da ostanemo. Kjer bi bilo lažje poskrbeti samo zase, pa smo poklicani videti človeka ob sebi. Kjer bi bilo lažje odnehati, pa vemo, da nam je Bog neko nalogo zaupal in moramo vztrajati.

Prav zato križa ne vzamemo nase enkrat za vselej. Evangelist Luka še bolj jasno zapiše Jezusove besede: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.« Zvestoba se največkrat ne odloča v velikih junaških dejanjih, ampak vsak dan, v majhnih odločitvah, ko se odločamo med lažjo potjo in tisto, za katero vemo, da je prava.

Peter se je s to skušnjavo boril vse življenje. Pozneje se je prestrašil križa in Jezusa trikrat zatajil. Jezusa je imel rad, rad bi mu sledil, vendar bi se rad izognil križu. Po vstajenju mu je Jezus povedal, da bo prišel čas, ko bo križ moral sprejeti. Tako je dozoreval ob izzivu življenja: ali bo Jezusu sledil samo takrat, ko mu bo pot ustrezala, ali tudi takrat, ko bo zvestoba zahtevala križ. Na začetku je skušal Jezusa rešiti pred križem. Na koncu je moral sprejeti tako Jezusovo kot svojo smrt na križu.

Ob današnjem evangeliju tako ne moremo mimo vprašanja, ki ga tudi nam zastavlja Jezus. Sprašuje nas, ali bomo zvesti zaupanemu poslanstvu ali bomo pred križem bežali. Sprašuje nam vest, pred katerim križem bežimo, ker bi radi ohranili svoje udobje, varnost ali mir? Vabi nas, naj se križa ne ustrašimo, kadar je ta cena zvestobe. Zato pravi: »Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.«

Človek lahko vse življenje varuje samega sebe, svoj mir, svojo varnost, svojo korist in svojo podobo –na koncu ugotovi, da je izgubil prav tisto življenje, ki mu je bilo zaupano. Lahko pa sprejme napor, odpoved in tudi trpljenje, ki jih zahteva zvestoba – in prav tam odkrije življenje v njegovi polnosti.

Prejšnjo nedeljo nas je Jezus vprašal: »Kaj pa ti praviš, kdo sem?« Danes nas sprašuje še več. Če je on res naš Gospod: Smo pripravljeni hoditi za njim tudi takrat, ko bo pot zahtevala trpljenje? Ali bomo ostali z Njim, ko bo križ cena zvestobe Bogu, resnici, ljubezni in poslanstvu, ki nam ga je zaupal?