Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹« Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija. (Mt 16,13-20)
Kakor je Jezus z učenci utrjeval njihovo vero in želel, da ta obrodi sad, tako se tudi danes z nami pogovarja in nas sprašuje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Kaj bi rad dosegel? Kaj je cilj njegovega spraševanja?
Iz odziva na Petrov odgovor, da je on Božji sin, lahko sklepamo, kaj od Petra pričakuje. Ko ga pohvali, mu napove, da bo na njem sezidal Cerkev, ki bo nepremagljiva. Iz tega lahko sklepamo, da si Jezus želi, da bi spoznanje, kdo je On, spremenilo življenje tistih, ki hodijo za njim. To spremenjenje naj bi bilo tako trdno, da bo na njih lahko gradil svojo Cerkev.
Jezusova želja je torej jasna, a ljudje pogosto ne pridemo do tja. Zakaj? Jezus pravi Petru, da mu meso in kri nista razodela tega, kar je spoznal, ampak je razodetje prišlo od Očeta. Kaj to pomeni? Zagotovo je vera božji dar. Z lastno močjo ni mogoče priti do nje. A tudi brez prizadevanja ne gre. V Jezusovem odgovoru vidim pomemben poudarek: meso in kri nista vir razodetja. Zakaj? Kaj pa predstavljata meso in kri?
Meso običajno predstavlja človeško naravo. Petra smo v njej večkrat srečali. Nekaj nedelj nazaj smo poslušali, kako je hotel hoditi po vodi in se je potem utapljal. Njegova človeška narava ga žene v ospredje. V njej pogosto išče svojo veljavo. V isti naravi zavrača trpljenje, o katerem govori Jezus. Stvari bi rad reševal s silo ipd. Jezus mu danes pove, da po tej meseni naravi, ni prišel do spoznanja o njegovi Božji naravi in poslanstvu.
Kaj pa predstavlja kri? Po krvi je Peter Jud in sin svojih staršev. Kljub tem, da pogosto rečemo, da je dom zibelka vere, pa je dom, kot vidimo celo pri Jezusu, tudi ovira. Domači ga ne sprejmejo in ne prepoznajo za božjega maziljenca. Spomnimo se, kako so nekega dne prišli ponj, ker se je govorilo, da je iz uma. Znotraj rodbinskih vezi je pogosto težko dvigniti pogled višje. A vera zahteva vedno nove vzpone! Petrovi domači so najbrž govorili o Jezusu tako kot vsi ostali: da je Janez Krstnik, mogoče Elija ali kdo izmed prerokov. Da pa bi ga prepoznali kot Božjega sina, jih je vse, kar so poznali iz pisem, oviralo. Ob pismih – ki so predstavljala zibelko njihove vere – so si ustvarili predstavo o zmagoslavnem Odrešeniku. Jezus pa je bil čisto drugačen: preprost tesarjev sin, popotni učitelj, precej uporniške narave in samosvoj.
Meso in kri sta torej ovira. Ali pride spoznanje od Očeta kar tako ali le izbrancem? Spoznanje je dar, vendar je moral tudi Peter temu daru pripraviti prostor. Moral se je boriti s svojo človeško naravo – z mesom, da je razumel tisto več, k čemur ga je vleklo srce. Moral se je odpovedovati svojim čisto človeških željam, da je lahko videl v življenju še kaj več kot prva mesta in lagodno življenje. Da mu je mogel Oče navdihniti globlje spoznanje, se je moral odpovedovati tudi predstavam svojega doma in svojih domačih. Moral je tvegati čudaštvo, če je hotel Jezusa slišati in videti v globini.
Meso in kri sta torej ovira za Petrovo spoznanje. Ovira pa sta tudi za Jezusov načrt o njegovem življenju. Kar bi rad na njem postavil Jezus, ne more biti sad človeške pameti. Človeška narava in dom ga ne vlečeta v ekstreme. Nasprotno, pripravljata mu gladko tlakovano pot do uspeha. Jezus pa mu nalaga poslanstvo, ki mu po človeško nikakor ni kos. On bo temelj Cerkve, ki je niti ne razume. Varoval bo zaklad, ki ga ne dojame. In vendar je prav to vera. Pogled, ki mu nismo kos: sprejemanje poslanstva, ki ni sad naše pameti in ga tako kot spoznanje ne moremo obvladovati.
Spoznanje v veri ni spoznanje, ki ga varno načrtujemo za mizo. Vedno je izziv, ki nas presega. Smo odprti za takšna spoznanja? Tudi načrti, ki jih ima Bog z nami, niso obvladljivi. Niso načrti, ki nastajajo po našem temeljitem načrtovanju. On jih vedno postavlja na glavo. Jih hočemo sprejeti?
Meso in kri sta tudi danes ovira, da bi Bog lahko v nas zasadil nova spoznanja in na nas gradil novo Cerkev. Bodimo kot apostol Peter odprti za razodevanja, ki prihajajo po našem dobrem Očetu.
