Tisti čas je veliko njegovih učencev reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govóril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govóril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajstérim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« (Jn 6,60-69)
Danes smo slišali, da množica, ki je zaradi pomnoženega kruha želela Jezusa postaviti za kralja, odhaja. Beseda, ki jo Jezus govori, je zanje pretrda. Kaj je pretrdega, smo v preteklih nedeljah že razmišljali. Jezus ponuja življenje iz Njega in v Njem. Kot pravi danes, nam meso tj. užitki življenja prav nič ne koristijo, če ni notranjega življenja, ki ga daje On. Pred nas postavlja izbiro ali bomo hodili za njim in se ravnali po Njegovi besedi ter živeli iz Njega oz. Njegovega kruha življenja ali pa bomo življenje prilagodili svetu, sledili svojim potrebam in iskali svoje življenje.
Ljudje so pravzaprav zelo iskreni, da odhajajo. Lahko bi se pretvarjali, da želijo vseeno biti z njim in bi čakali še na kakšen čudež. Oni odhajajo in povedo Jezusu, da je zanje prezahteven. Zanimivo, da se Jezus tega osipa ne boji, ampak preprosto svoje učence vpraša: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.«
Jezus je jasen in odločen. Kljub temu da množica odhaja, ne prilagaja svojega nauka niti ga ne skuša pojasniti tako, da bi mogoče le ostali. Na drugi strani je množica, ki se prav tako jasno opredeli in Jezusa zapusti. Tudi ona ne poskuša najti kompromisa. Le najožji krog učencev ostaja z Njim in ve zakaj.
Kako pa je z Jezusom in njegovimi učenci danes? Na Jezusovo mesto smo kot razlagalci Božje besede postavljeni posvečeni. Seveda ste tudi verni poklicani k oznanjevanju, a še posebej je ta naloga zaupana nam. Zanima me, kakšen občutek imate: Ali je danes običajna drža oznanjevalcev – od duhovnikov do papeža – brezkompromisnost v zvestobi Evangeliju? Ali se vam zdi, da smo, ne glede na odzive množice, zelo jasni v besedi? Ali tvegamo reči, kaj je evangeljsko in kaj ne, kaj vodi v življenje in kaj ne? Sam vidim v tem bistven problem Cerkve danes. Menim, da Cerkev in hierarhija v njej ves čas 'lovi' množico in njena pričakovanja. V strahu, da bi ne bila zanimiva in da bi bila označena za konzervativno, prilagaja svoje drže. Posledično bi najbrž lahko rekli, da marsikaj v Cerkvi niti ni več evangeljsko, hkrati pa je v njej polno obsojanja in preziranja drugačnih, kar pa nikoli ni bila Jezusova drža.
Na drugi strani pa je verno ljudstvo. Pravzaprav je redko postavljeno pred izbiro, ki jo v evangeliju zahteva Jezus: Ali življenje z njim ali brez njega! Kot verniki se nazadnje vsi znajdemo v nekakšni mlakuži, kjer je vse enako dobro. Logično je, da se verniki ne sprašujete, ali je nekaj v duhu evangelija ali ne, če se o tem ne sprašujemo posvečeni. Tako je postala Cerkev nekakšen klub ali stranka, ki se formalno še opredeljuje za neke vrednote, dejansko pa jih nihče prav zares ne živi.
Današnji odlomek razumem kot povabilo k bolj jasni in zavzeti hoji za Jezusom. To povabilo velja najprej za posvečene. Jezusa moramo vzeti za res. Pravzaprav naj bi bila ta izbira storjena že pred posvečenjem, potem pa naj bi jo ves čas le utrjevali. Izbira je v tem, da je On naše vodilo. Jezusova temeljna drža je na eni strani zagotovo jasnost v prizadevanju, da izpolni Očetovo voljo in na drugi izredno sočutje do grešnikov. Slednje nikakor ne izniči jasnosti. Sočutje do prostitutke ni odobravanje prostitucije, ampak ljubezen, ki z jasno držo in izredno bližino dviga grešnika.
Ko stopimo v Cerkev, v njej pravzaprav ni več izbire. Kdor hoče ostati v njej, mu je edino vodilo vedno Kristus in življenje iz evharistije. V oporo nam je lahko že besedilo Očenaša:
Prepričan sem, da bo Cerkev znova zaživela, ko bomo posvečeni in laiki v njej resneje vzeli Jezusovo povabilo, naj živimo iz njega: iz njegove Besede in evharistije. Naj ob prizadevanjih, da mu sledimo, zorijo naša spoznanja in naše drže, da bodo ljudje lahko prepoznali, za kom gremo in v kom najdemo polnost življenja.
