Vse je jasno. Peter odgovori pravilno, Jezus ga pohvali in mu pove, da mu tega nista razodela meso in kri, ampak Oče, ki je v nebesih. Toda Petru se zelo hitro zatakne. Samo nekaj vrstic pozneje začne Jezus učencem razlagati, da mora iti v Jeruzalem, veliko pretrpeti, biti umorjen in tretji dan vstati. Peter ga tedaj potegne na stran in ga začne grajati: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi.« Malo prej torej izjavlja: »Ti si Mesija, Sin živega Boga,« potem pa: »Tako pa ne smeš ravnati.«
Peter ve, kdo je Jezus, dokler se ujema z njegovo predstavo o Bogu. Ko pa Bog začne hoditi po poti, ki je Peter ne razume in je ne sprejme, mu začne razlagati, kako bi moral ravnati. Mogoče smo mu tu veliko bolj podobni, kot bi si želeli. Tudi mi znamo lepo povedati, kdo je Bog. Vsako nedeljo izpovemo vero v Boga Očeta, Gospoda, Stvarnika, Odrešenika. Toda vprašanje je, kaj se zgodi, ko ta vera nastopa v našem konkretnem življenju.
Pomislimo na naše odnose: Jezus nam govori, da smo med seboj bratje in sestre. Govori nam, naj ljubimo drug drugega, naj odpuščamo, naj ne sodimo. Dokler so ljudje prijazni, nam je to še nekako razumljivo. Ko pa nam nekdo začne iti na živce, ko nas prizadene, ko ravna drugače, kot bi si želeli, hitro pozabimo, da je tudi ta človek naš brat ali naša sestra. Takrat se nam vera zatakne.
Podobno je pri ubogih, tujcih, ljudeh, ki so drugačni od nas. Dokler je evangelij splošen, se lahko vsi strinjamo, da je treba pomagati ubogim, sprejemati tujce, skrbeti za ljudi v stiski. Ko pa revež pride pred naša vrata, ko tujec pride v naš kraj, ko pomoč zahteva naš čas, denar, potrpežljivost in spremembo naših načrtov, postane stvar težja. Takrat nas Jezus spet vpraša: »Kaj pa ti praviš, kdo sem?« Če je on res Gospod, potem ni Gospod samo v cerkvi. Je Gospod tudi naših odnosov, našega denarja, našega časa, našega odnosa do tujca, ubogega in človeka, ki mi ni simpatičen.
Drugo področje, kjer se nam vera pogosto zatakne, pa je naše lastno življenje. Jezus nas v Očenašu uči moliti: »Zgodi se tvoja volja.« To izgovorimo zelo hitro. V resnici pa pogosto mislimo precej drugače: »Zgodi se tvoja volja – samo da bo taka, kot smo si jo mi zamislili.« Bogu razlagamo, kaj mora urediti, kaj mora preprečiti. Naročamo mu, koga mora spremeniti in kako se mora nekaj izteči. Skrbi nas, kako se bo kaj zgodilo, in potem Boga prosimo, naj vendarle naredi tako, kakor vemo, da je prav.
Kdo je potem za nas Bog? Če sami najbolje vemo, kaj se mora zgoditi, Bog pa naj naše načrte samo izvede, potem smo pravzaprav mi gospodarji, On pa naš pomočnik.
Seveda vera ne pomeni, da prekrižamo roke in čakamo, da bo Bog vse uredil. Kristjan naredi, kar je njegova naloga: se trudi, išče rešitve, dela, pomaga, se odloča. V nekem trenutku pa moramo znati reči: »Gospod, naredil sem, kar sem mogel. Moje življenje je v tvojih rokah.«
Jezusovo vprašanje je danes namenjeno vsakemu izmed nas: »Kaj pa ti praviš, kdo sem?« Ne, kaj smo se naučili pri verouku ali kaj bomo izpovedali v veroizpovedi, ampak: Kdo sem zate v ponedeljek? Kdo sem zate, ko ti gre nekdo na živce? Kdo sem zate, ko pred tabo stoji revež ali tujec? Kdo sem zate, ko se življenje ne odvija po tvojem načrtu?
Mogoče je najtežji del vere prav to, da Bogu ne damo le pravega imena, ampak tudi mesto, ki mu pripada. Narediti moramo, kar je naša naloga, potem pa izročiti življenje v Njegove roke. Jezus pravi: »Ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹« (Lk 17,10) To ni ponižanje, ampak prava mera. Mi smo veseli služabniki, On pa je naš Gospod. Naredimo, kar moremo in mu zaupamo, da On vse prav vodi.
Naj bo to odgovor na Jezusovo vprašanje: »Kaj pa ti praviš, kdo sem?« Če res verujemo, da je On Mesija, Sin živega Boga, potem Mu tudi dovolimo, da je Gospod našega življenja.
