Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta. Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« (Jn 6,51-58)
Odlomek, ki ga beremo po delih, ni ravno počitniško branje. Zahteven je in ta zahtevnost se le še stopnjuje. Ko opazujemo, kako Jezus postopno predstavlja svoj pogled na življenje posameznika in sveta, lahko še bolj občudujemo njegovo vztrajnost in potrpežljivost. Od kruha, ki so ga želeli jesti ljudje po čudežni pomnožitvi, nas vodi do tega, da je on sam oz. njegovo meso kruh za življenje sveta. Kako dolgo pot prehodi pred nami: od navadnega kruha, do kruha življenja!
Jezusovo potrpljenje z nami nam nalaga odgovornost, da smo tudi mi potrpežljivi poslušalci in učenci. Če on vztraja z nami, smo dolžni tudi mi tako dolgo vztrajati v razmišljanju z njim, dokler ne dojamemo, kaj nam želi sporočiti. Še več, to kar nas uči, moramo prenesti v vsakdanje življenje.
Preteklo nedeljo smo se ustavili ob stavku, s katerim se današnji odlomek začenja, in sicer: »Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Da bi ga lažje razumeli, smo ga poenostavili takole: Moje meso je kruh za življenje sveta. Jezus zelo radikalno pove, da brez tega, da mu po Božji besedi in uživanju njegovega telesa postajamo podobni, preprosto ne bomo živeli ne mi ne svet! To lahko razumemo kot poziv k zares zavzetemu življenju iz vere. To zavzetost lahko imenujemo prizadevanje za svetost.
Ob tem sem spomnil na besede Georgesa Bernanosa, ki je o svetosti pred dobrimi osemdesetimi leti zapisal tole: »Svetost je tisto, svetniki so tisti, ki ohranjajo notranje življenje, brez katerega se bo človeštvo izpridilo do propada. Pravzaprav samo v svojem lastnem notranjem življenju najde človek potrebne zaloge, da uide barbarstvu ali nevarnosti, ki je še hujša od barbarstva, živalski servilnosti (op. hlapčevstvu) totalitarnega mravljišča. Brez dvoma bi lahko mislili, da zdaj ni več ura svetnikov, da je ura svetnikov že mimo. Toda, kakor sem že nekoč zapisal, ura svetnikov pride vedno.« (Izbranci, Bernanos, med zbranimi spisi v letih 1934-48)
Mislim, da izraža tisto, kar hoče povedati Jezus: Brez tega, da po uživanju njegovega telesa, postajamo njemu podobni, bo svet propadel. Brez Njega ni življenja. Življenje je le, če se Ga oklenemo. Notranje življenje, o katerem govori Bernanos, je pravzaprav življenje iz skrivnosti Boga.
Jezus na drugem mestu pravi: »Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar.« (Jn 15,5) Današnji odlomek, ki govori o življenju, ki naj bi ga imeli v sebi, bi lahko povzeli z Jezusovimi besedami: Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Jezus verjame, da je polno življenje le v tem, da ostajamo v njem in on v nas, tj. da nas njegov zgled vodi skozi življenje.
Zelo pogosto, lahko bi rekel da skoraj vedno, ko skušam posamezniku jasno predstaviti, kaj je Jezusova drža do različnih okoliščin, v katerih se znajdemo, doživljam očitek, da pretiravam. Res je, svetost se zdi pretiravanje, a vendar nam Jezus sam pravi, da ostaja samo ena pot v življenje, ki je strma in ozka. Druga, široka in položna, vodi v pogubo. Ljudje si ves čas prizadevamo razviti tretjo, ki ne bo preveč strma in ne preveč ozka. Današnji evangelij ne dopušča nobenega dvoma. Svetost je naša dolžnost. Življenje je iz Jezusovih besed: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Zanj obstaja samo ena pot v življenje in eno samo življenje, tj. da On stopa v nas in mi živimo v Njem.
Mogoče nam podoba današnjega sveta lažje osvetli, v čem je težava, če se ne poenotimo z Njim. Če ni Bog sam naše edino merilo, postajamo iz trenutka v trenutek vse bolj sami sebi bogovi. Vsak ima svoj prav. Nič ni več sveto. Nobeno pravilo in noben zakon v naših odnosih ne drži več.
Pravzaprav pa je mogoče biti resnično skupaj le, če se naše življenje vrti okrog istega središča. Jezus hoče biti to središče in ve, da je samo to tisto, ki daje življenje. Ko ga uživamo v Besedi in v kruhu, mu postajamo podobni. On se naseljuje med nami in mi postajamo živo občestvo v Njem.
Ni največji problem, da grešimo. Problem je, da Bog ni več naše edino vodilo. Greh je nekaj, čemur se verjetno do konca svojega življenja ne bomo mogli otresti. Vprašanje pa je, ali nas bo vodilo opravičevanje ali pa priznavanje grešnosti in prizadevanje, da postaja Jezus vedno bolj vodilo za nas in za naše odnose. Naj se torej oklenemo Božje besede. Zaživimo iz nje in iz evharističnega kruha, da bomo ostali v Njem in bo On lahko deloval v nas.
