Tisti čas se je Jezus umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo hudobni duhovi.« Vendar ji ni odgovóril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovóril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovóril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovóril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro. (Mt 15,21-28)
Tudi današnji evangeljski odlomek, kot mnogi iz prejšnjih nedelj, govori o veri. Videti je, da se zahtevnost stopnjuje. Če je apostol Peter preteklo nedeljo sam preizkušal svojo vero in zaupanje v Jezusa, pa tokrat Jezus preizkuša vero kanaanske žene. Tudi če bi radi omilili njegovo obnašanje, bomo težko rekli, da je do žene sočuten. Na videz je prav grob in celo nesramen. Najprej jo ignorira, ko ta vpije, naj se je usmili. Potem pravi, da je prišel le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše, kot bi ji hotel reči, naj se ne trudi zaman. Žena kljub vsemu še naprej vztraja ter pade predenj na kolena. Zdi se, da je mera že polna, a Jezus jo še poniža z besedami: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Kanaanka se ne da. Pravi, da ji je jasno, da psi ne dobijo kruha prvi, dobijo pa drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev. S svojo neomajno vztrajnostjo in zaupanjem očitno prepriča Jezusa, ki pohvali njeno vero in usliši njeno prošnjo.
Kako to, da Jezus tako trdo in pravzaprav nesramno preizkuša vero te poganske matere? Zagotovo lahko rečemo, da tega ne dela, da bi se izživljal v svoji moči. Pa vendar je težko razumeti njegovo trdoto oz. grobost.
Žena zelo jasno izraža svojo željo. Priznati moramo, da pravzaprav ne prosi, ampak kar zahteva: »Gospod, Davidov sin, usmili se me!« Lahko si mislimo, kako bi izgledalo, če bi jo takoj uslišal. Verjetno bi se ji zdelo samoumevno, da jo Bog usliši, kadar prosi. Vendar vemo, da ni tako. Ali bi bilo lažje, ko bi jo v drugo ne uslišal? Najbrž ne. Jezus jo s svojo držo uči prave vere.
Česa se žena z Jezusovim vztrajnim zavračanjem uči? Najprej, da vera, pa tudi ljubezen ni zahteva. Uči jo prositi, in sicer tako, da se zaveda, da prošnja ni ukaz in ni nujno izpolnjena. Drugo, česar jo uči, je zaupanje. Zaupanje v Boga ne sme biti zgrajeno na tem, kako se odziva, ampak v jasni zavesti, da je On vedno dober. Ob tem lahko Kanaanka spoznava, da je Bog z njo tudi takrat, ko je videti, da je ne sliši in jo le ponižuje. V takšni, čeprav strašno trdi šoli, Bog pravzaprav vzgaja svoje vernike za svoboden odnos. Takšen odnos ni trgovina, ni stvar sprotnega odzivanja, ampak nečesa globljega. Izvira iz globokega prepričanja, da je Bog dober in da zaupanje vanj ni vezano na Njegove trenutne odzive. Žena zaupa in veruje ne glede na Jezusove reakcije.
Najbrž si moramo priznati, da se nam takšna šola vere in odnosov upira. Bolj kot kdaj koli prej smo danes vajeni avtomatizmov, tj. trgovinske logike: daš in dobiš. Čim manj čakanja, čim manj presenečenj. Vse je obvladljivo. Tako radi gradimo tudi svoje odnose. V svojih ranah si starši želijo obvladovati obnašanje otrok, tako kot otroci svojih staršev skušamo odrasli obvladovati vsak odnos. Kar je neobvladljivo in nepredvidljivo nam predstavlja grožnjo. Pa je to še ljubezen? Ali lahko rečemo, da ljubimo, če je naša drža odvisna od odziva drugega? Ali res ljubimo, če se naša ljubezen konča, ko se drugi ne odzove, kakor smo želeli?
Če se vrnemo k današnjemu srečanju med Jezusom in kanaansko ženo, nam Jezusov odnos ni tako tuj. Jezus najprej molči in se ne odzove? Mar nismo vsi že doživljali, da se Bog za naše prošnje ne zmeni? Če smo vztrajali v zaupanju, mar niso prišli tudi 'njegovi učenci' in nam rekli, naj nehamo, saj je očitno, da ne bo nič. Če smo slučajno še vztrajali in nismo zamenjali logike ali obupali, mar nas ni Bog spravil na kolena v obupu in prošnji? Žal, dostikrat najbrž nismo dočakali tako očitnega uslišanja in se je ustavilo pri ponižanju.
In vendar si moramo priznati, da le če vztrajamo, lahko govorimo o veri in ljubezni do Boga. Nič drugače ni v naših osebnih odnosih. Saj pravzaprav ni odnosa, kjer ne bi doživeli vsega tega. Pravi odnos je mogoče zgraditi le, če vztrajamo. Ne slepo, ne brezglavo, ampak z zavestjo, da smo ljudje vsi grešni in ranjeni, kakor je na drugi strani Bog vedno dober, ne glede na uslišanja. Vera in ljubezen nista trgovina, zato nas Jezus vzgaja, da vztrajamo, tudi ko je težko.
