Tisti čas se je Jezus umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo hudobni duhovi.« Vendar ji ni odgovóril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovóril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovóril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovóril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro. (Mt 15,21-28)

Jezus in Kanaanka

Današnji evangelij nas lahko zmede. Jezus je do kanaanske žene nenavadno trd. Žena prihaja k njemu v veliki stiski, saj njeno hčer mučijo hudobni duhovi. Kriči za njim, prosi ga za pomoč, Jezus pa ji sprva ne odgovori niti besede. Ko končno spregovori, pove, da je poslan k izgubljenim ovcam Izraelove hiše, nato pa uporabi še ostrejšo primero: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Težko je razumeti, zakaj Jezus ravna tako.

Nekaj več o Jezusovem ravnanju lahko razumemo, če pogledamo v kakšen okvir je postavljen ta dogodek. Tik pred tem odlomkom se Jezus zaplete v spor s farizeji in pismouki glede čistosti. Ti se držijo izročila starih in pravil, ki sama po sebi niso nujno slaba. Toda težava je, da so ostali pri zunanji obliki. Jezus jih zato opozori, da človeka ne omadežuje tisto, kar prihaja od zunaj, ampak tisto, kar prihaja iz njegovega srca. Vera se lahko spremeni v lepo urejeno zunanjost, za katero pa ni več živega odnosa z Bogom in človekom.

In prav za tem pride pred Jezusa Kanaanka. Po zunanjih merilih je ona 'tisti nekdo', ki ne spada zraven. Je poganka, tujka. Na drugi strani stojijo učenci. Njihov odziv je zelo zgovoren: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Ženo so že razvrstili. Je poganka, kriči, moti jih, postaja nadležna. Ne vidijo matere, ki trpi zaradi svoje hčere. Ne vidijo njene stiske in še manj njene vere. Vidijo samo nekaj zunanjega in na podlagi tega že vedo, kaj je treba narediti: odstraniti problem.

Kako hitro se nekaj podobnega zgodi tudi v naših odnosih. Človeka lahko zelo hitro določimo po eni stvari. Rečemo: »Vedno komplicira. Vedno kriči. Ne zna lepo povedati. Spet je nekaj narobe z njim.« Začnemo se ukvarjati z njegovim tonom, z izbiro besed, s primernostjo njegovega vedenja. Vse to je seveda lahko pomembno. A obstaja nevarnost, da ob vsem tem človeka ne vidimo več.

V tej luči lahko Jezusovo ravnanje razumemo drugače. Kakorkoli je že videti grob, s Kanaanko ne konča pri njenem kričanju. Dolgo molči, da se mu približa, pade predenj in reče: »Gospod, pomagaj mi.« Na koncu se z Jezusom začne pravi pogovor. Vodi jo globlje. Ne zavrne je, vendar je tudi ne pusti samo pri prvi zahtevi in njenem obupu. V odnosu se pokaže, kaj je v resnici v njenem srcu.

Tudi učenci morajo iti dlje od tega, da ženo odpravijo. Kakor mora iti žena globlje od svojega krika, morajo učenci preseči svoje predsodke. Oboji se morajo ustaviti in dovoliti, da postane odnos več kot kričanje ali stvar predsodkov. Morda zato Jezus ubesedi logiko, ki jo nosijo učenci, tj. da je ona tujka, da ni med otroki izvoljenega naroda in ne sodi zraven. S svojim odnosom postopoma pokaže, da je žena učencem, ki bi jo najraje odgnali, lahko celo zgled vere.

Nekaj podobnega pokaže Jezus tudi v priliki o usmiljenem Samarijanu. Tisti, za katerega bi človek pričakoval, da bo ravnal prav, gre mimo. Tujec, Samarijan, pa se ustavi in pomaga. Jezus vedno znova razbija naše prehitre sodbe. Ne dovoli nam, da bi ljudi 'razporedili po predalčkih' in si domišljali, da o njih že vse vemo.

To velja za naše odnose doma, v skupnosti, pri delu in povsod, kjer živimo. Površinski odnos je lahek, dokler se drugi vede tako, kakor pričakujemo. Dokler govori lepo, nas ne moti in se odziva tako, kot se nam zdi primerno. Pravi odnos zahteva več, zahteva napor, da se ustavimo, se približamo in vidimo globlje in scela. Morda nekdo res govori neprimerno. Morda kriči. Morda reagira narobe. Toda vprašanje je: ali ob tem še vidimo človeka? Ali nas zanima, kaj je za njegovimi besedami? Kaj ga boli? Česa ga je strah? Kaj pravzaprav prosi?

Jezus nas danes od površine vodi v globino. Od zunanjega k srcu. Od vprašanja: »Kako se ta človek vede?« k vprašanju: »Kdo je ta človek?« To je tudi povabilo današnjega evangelija: da drugega ne odpišemo pri prvem vtisu. Da se ustavimo in gremo globlje. Kjer namreč vidimo samo nadležnega človeka, tujca ali problem, lahko Jezus vidi nekaj povsem drugega. Mogoče bi nam ga rad postavil celo za zgled.