Tisti čas so Judje godrnjali nad Jezusom, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obúdil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: ›Vsi se bodo dali poučiti Bogu.‹ Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« (Jn 6,41-51)
Že tretjo nedeljo sestavljamo podobo istega srečanja med Jezusom in množico. Začelo se je s čudežno pomnožitvijo petih hlebov in dveh rib. Nadaljevalo se je z Jezusovim potrpežljivim razlaganjem, da je pomembnejša vera kakor kruh sam. Želi si, da bi ga iskali zaradi tega, kar on je in kar jim sporoča, in ne zaradi kruha, ki ga je čudežno namnožil.
Jezusova razlaga je vedno bolj radikalna. Ne dopušča več dosti pomišljanja. Zadnji stavek današnjega odstavka povzame pravzaprav vso njegovo držo: »Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Skušajmo ga najprej poenostaviti. Kaj hoče reči? Kako bi ta stavek povedali jasneje. Recimo takole: Moje meso je kruh za življenje sveta.
Jezus s tem nakazuje evharistijo, hkrati pa govori v semitskem načinu. Te besede ponavljamo pri sveti maši, ko duhovnik pred obhajilom reče: Kdor uživa ta kruh bo živel vekomaj. Jezus s tem ne misli, da je dovolj, da hodimo k obhajilu. Uživati ga, pomeni, postajati mu podobni. Zato imamo v cerkvi pravzaprav dve mizi: ambon, kjer se bere Božja beseda in oltar, kjer Bog prihaja med nas po spremenjenju kruha in vina. Kristjan naj bi živel iz teh dveh virov.
Najprej se mi zastavi vprašanje ali kristjani verjamemo, da je ta kruh res temelj življenja. Jezus je mislil radikalno: če ga ne uživamo, ne bomo imeli življenja v sebi! Spomnil sem se besed Georgesa Bernanosa, ki sem jih že večkrat navajal. Pred dobrimi osemdesetimi leti je zapisal tole: »Svetost je tisto, svetniki so tisti, ki ohranjajo notranje življenje, brez katerega se bo človeštvo izpridilo do propada. Pravzaprav samo v svojem lastnem notranjem življenju najde človek potrebne zaloge, da uide barbarstvu ali nevarnosti, ki je še hujša od barbarstva, živalski servilnosti (op. hlapčevstvu) totalitarnega mravljišča. Brez dvoma bi lahko mislili, da zdaj ni več ura svetnikov, da je ura svetnikov že mimo. Toda, kakor sem že nekoč zapisal, ura svetnikov pride vedno.« (Izbranci, Bernanos, med zbranimi spisi v letih 1934-48)
Mislim, da izraža tisto, kar hoče povedati Jezus. Brez tega, da po uživanju njegovega telesa, postajamo njemu podobni, bo svet propadel. Brez Njega ni življenja. Življenje je le, če se Ga oklenemo. Notranje življenje, o katerem govori Bernanos, je pravzaprav življenje iz skrivnosti Boga.
Ob olimpijskih igrah smo na tem mestu že razmišljali, da tudi te živijo v nekaterih pogledih le, če se držimo Evangelija. Hkrati pa smo videli, da je bila otvoritvena slovesnost norčevanje iz krščanstva. Takšen je pač liberalni svet, ki nas obkroža. Ob tem smo si že preteklo nedeljo zastavili nekaj vprašanj:
Veselje nad Evangelijem, da nam je Božja beseda vodilo, naj bi nam zadoščalo. Z apostolom Pavlom bi morali reči: »Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas. Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni. (2 Kor 4,7-9) Pa je res tako? Današnji evangelij nas vabi prav k temu, da v resnici zaživimo iz kruha Besede, ki ga uživamo.
Bog nas je postavil v ta svet. Ali lahko v vsakem trenutku rečemo: Dobro je, kar nam Bog daje. Dobre so tudi preizkušnje, napori in stiske. Z veseljem sem to, kar sem. Ali raje popravljamo božjo logiko in odpiramo vrata liberalni miselnosti, ki si dovoli popravljati celo najbolj temeljne zakone narave?
Ali smo res Bogu hvaležni, da lahko uživamo Njega, ki je kruh za življenje sveta. Prvi kristjani so bili zaradi evharistije pripravljeni umreti.
Jezus torej pravi: Jaz sem kruh življenja, sem kruh za življenje sveta. Čeprav najbrž težko razumemo to, kar ta skrivnost pomeni, pa vendarle lahko vidimo, da vsako oddaljevanje od Njega vedno bolj pomeni smrt za posameznika in za svet. Kristjani smo poklicani, da z živim pričevanjem, da je življenje iz odnosa z Bogom resnično lepo, prinašamo temu svetu luč, ki brez Boga očitno ugaša. Naj bomo ta luč!
