Ko se je množica nasitila, je Jezus takoj naročil učencem, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpústil množice. In ko je množice odpústil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddáljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovóril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvómil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično, ti si Božji Sin.« (Mt 14,22-33)

Jezus preprost zgled vere

Pred nami je spet apostol Peter, ki si vedno vzame besedo in rešuje vsako situacijo. Preteklo nedeljo smo ga videli na gori spremenjenja, ko se je v zadregi ob Jezusovem spremenjenju ponujal, da bi postavil tri šotore. Danes ga srečamo na morju, kjer je verjetno zaradi strahu najbolj glasno zakričal. Potem pa se že 'repenči' in reče: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« Najbrž bi lahko rekli, da tako kot na gori tudi tu ni ravno vedel, kaj govori. V nekem čustvenem zanosu si je zamislil, da bi tudi on lahko hodil po vodi.

Tako vidimo Petra in druge apostole, kako težko sledijo Jezusu. On pa se potrpežljivo ukvarja z njimi in vanje verjame. Pomislimo, da bo prav na tem 'zaletavem' apostolu zgradil Cerkev! Kako? O tem razmišljamo že ves mesec. Jezus bi lahko obšel Petra in poiskal kakega bolj umirjenega učenca, a ga Petrovo navdušenje ne plaši. Tako smo ob priliki o zakladu in biseru razmišljali, da je navdušenje pomemben temelj vere.

Pred tem smo o veri razmišljali, ob ljuljki in pšenici, da je poleg navdušenja potrebna tudi potrpežljiva in zavzeta rast. Peter bi naredil vse na hitro. Ukvarjal bi se predvsem z zunanjim svetom, sam s seboj in svojimi čustvi pa težko zdrži. V navdušenju večkrat govori neumnosti in se rine v ospredje.

Ko je Jezus prilike posebej razlagal učencem, jim je pojasnil, da le tisti, ki hoče slišati, vzeti besedo za res in se spreobračati lahko postaja njegov učenec. Apostol Peter je kljub svoji nemirni naravi hotel slišati Učitelja. Vedno, ko ga je polomil, mu je bilo težko. Tako je lahko rastel v odnosu z Gospodom, ki  mu je nazadnje zaupal celo vodenje Cerkve.

To je le nekaj vidikov vere, o katerih smo razmišljali zadnje nedelje. Danes poleg lika apostola Petra stopa pred nas lepa podoba Jezusa. Če ste bili pozorni, smo na začetku odlomka slišali, da se je vse to dogajalo po tem, ko je Jezus nasitil veliko množico. Njegova drža je čudovita podoba zavzetega vernika. Poglejmo jo:

• Apostoli bi množico odpustili, Jezusu pa se je ljudstvo smililo. Učencem je naročil, naj jim dajo oni jesti.
• Množici je naročil, naj se posede.
• Pomnožil je pet hlebov in dve ribi, ter apostolom naročil, naj jih razdelijo med vse.
• Ko so se najedli, so učenci skrbno pobrali vse kosce hrane.
• Učencem se je mudilo, kakor običajno mladini. Radi bi bili že prosti, on pa se je skrbno posvetil množici, ki je odhajala.
• Delo ni bilo vse. Čakala ga je molitev, zato se je umaknil na samo.
• Ni pozabil na učence. Da bi jih dohitel, gre kar po vodi.
• Tudi ob zaletavem Petru ne izgublja živcev. Ve, da ga mora vzgajati, zato potrpežljivo vztraja z njim.

Pred nami je Jezus kot zgled vernika. Medtem ko apostole, še posebej Petra, vodijo različna razpoloženja, je Jezus premišljen. Čustva in razpoloženja zna uravnavati in jih obvladovati. Apostol Peter se v navalu svojih občutij izgubi in ne more niti trezno razmišljati. Jezus je drugačen. Daje nam zgled lepega služenja v veselju. Ob vsem kar dela, ne čutimo ne krivice ne naveličanosti. Dela s srcem in z veseljem.

Današnja Božja beseda je lahko povabilo, da si prizadevamo svojo vero živeti tako, da se zavedamo, da je v nas marsikaj človeškega, kakor vidimo pri Petru. To ni nesreča, ampak priložnost za rast. Naj nas naš notranji svet ne potegne v zagledanost vase, ampak jo presegajmo z zavzeto in umirjeno skrbjo za druge. Naj bo to tudi odraz naše želje, da bi sledili Jezusu.