Ko se je množica nasitila, je Jezus takoj naročil učencem, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpústil množice. In ko je množice odpústil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddáljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovóril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvómil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično, ti si Božji Sin.« (Mt, 14, 22-23)

Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi

Odlomki zadnjih nedelj se zdijo kot nekakšna šola vere. Pred tremi tedni smo ob Jezusovih prilikah o nebeškem kraljestvu razmišljali o našem odnosu do Boga. Prilika o zakladu nam je govorila, da je vera kakor zaklad, ki nam je podarjen. Zanj najprej nismo naredili prav nič: Bog sam nam je vero podaril po starših ali kom drugem. Trgovec, ki išče bisere, nam kaže na vero kot pot iskanja. Tako smo tudi preteklo nedeljo razmišljali, kako Jezus sam neprestano išče pravi odgovor na dano situacijo. Čeprav se je umaknil od množice, jo je potem, ko so ga ljudje iskali, sprejel, jih učil in nazadnje še nahranili. Tretja prilika pa je govorila o nebeškem kraljestvu kot mreži. Vera ni le dar, ni samo iskanje, ampak je tudi popolno prepuščanje Bogu, da nas oblikuje, kakor On hoče.

V današnjem odlomku vidimo prav ta najtežji vidik vere, ki ga tudi apostol Peter težko razume. Poglejmo odlomek še enkrat. Učenci so po čudežni pomnožitvi kruha odšli na drugo stran jezera. Jezus se je umaknil, da bi molil. Začel je pihati močan veter. Prav v tem slabem vremenu se je odločil, da bo prišel k učencem po vodi. Ko se jim je približal, so se prestrašili. Prvi se je oglasil Peter. Želel je iti k Jezusu. Hodil je po vodi. Začel se je ozirati na veter in pozabil na Gospoda. Začel se je utapljati. Ko se je ponovno ozrl Nanj in ga prosil, naj ga reši, sta bila v hipu v čolnu in vihar je ponehal.

Peter si predstavlja, da je hoja z Gospodom vedno gladka, zato se takoj požene za njim. Res je, da pozabi zreti vanj in se ozira na vihar, vendar bi se najbrž začel potapljati tudi, če bi vanj gledal ves čas. Jezus namreč ne kaže, da bo, če mu bomo zaupali, preizkušnje odpravil. O tem govori že sama njegova nočna prikazen. Zakaj ne pomiri viharja preden stopi k njim? Zakaj se k njim odpravi v najslabšem vremenu, da ga niti ne morejo prepoznati? Zakaj pomiri vihar šele, ko je Peter na varnem?

Vse to nam govori, da nam Bog nikakor ne zagotavlja življenja brez preizkušenj. Tudi če mu zaupamo, ne pomeni, da se ne bomo utapljali. Spomnimo se, da so vsi Jezusovi apostoli, razen Janez, končali mučeniške smrti. Torej jih je prepustil najtežjim preizkušnjam.

Današnjo Petrovo hojo po vodi vidim kot temeljito spraševanje, kakšna je naša predstava o veri. Če ste bili pozorni, je Peter rekel Jezusu: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« Peter si predstavlja, da je vera obračanje na Boga s prošnjami. Bog pa je na drugi strani zato, da jih uslišuje. Kako pogosto so naše molitve takšne! Pravzaprav nehote naredimo Boga za izvajalca naših prošenj, naročil in ukazov. Mi vemo, kaj je dobro za nas ali naše bližnje in potem Bogu v molitvi naročamo, naj to izpelje.

Peter mora spoznati, da Bog ne deluje po naročilu. Bog ga ves čas vzgaja. Vera ni le zaupanje, ki se takoj obrestuje, vera je popolna izročitev ��ivljenja Bogu. Pogosto v našem življenju ne uslišuje prošenj in namesto uslišanja pošilja viharje, nas ponoči straši in umiri morje šele takrat, ko On presodi, da je čas za to. 

Na koncu tega razmišljanja se lahko vprašamo, kaj naj naredimo, da bo naša vera takšna. Zanimivo, da Jezus ne ponuja receptov, daje pa nam zgled. Učenci se, lahko bi rekli, podijo iz akcije v akcijo. Jezus pa se vedno umika v samoto. Kakor mora biti On tesno povezan z Očetom, se moramo mi naslanjati na Boga, da bi lahko v preizkušnjah ohranjali zaupanje, da bo vse prav, tudi če se potapljamo, da je on z nami, tudi če tega v nekem trenutku ne čutimo. Naj bo tudi ta poletni čas priložnost za takšno umikanje v samoto, kjer poglabljamo odnos z našim nebeškim Očetom.