Tisti čas je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika in se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike.

Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In vêlel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslôvil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok. (Mt 14,13-21)

Jezus se je umaknil v samoten kraj

Ko Jezus izve za smrt Janeza Krstnika, se umakne v samoten kraj. To je povsem človeška reakcija. Izgubil je človeka, ki mu je bil blizu. Janez ni bil le prerok, bil je njegov sorodnik, njegov predhodnik, človek, ki mu je pripravljal pot. Njegova nasilna smrt je bila tudi znamenje, kaj Ga čaka. Vse to je bil razlog za Njegov umik v samoto. Ni bežal pred ljudmi, ampak je iskal Očeta. Velike bolečine potrebujejo tišino. Preizkušnje kličejo po molitvi.

Ko množice izvejo, kam je odšel, pridejo za Njim. Jezus ob tem ne reče: »Danes me pustite pri miru. Tudi jaz potrebujem nekaj zase.« Ko jih zagleda, se mu zasmilijo. Spremeni svoj načrt. Ozdravlja bolnike in ostane z njimi vse do večera.

Ob tem se sprašujem, zakaj se je Jezus premislil. Ali ne potrebuje samote? Če je ne potrebuje, zakaj se je hotel vanjo umakniti? Najbrž jo potrebuje. Zakaj se tako hitro odpove temu, za kar se je prej odločil? Če beremo odlomek naprej, vidimo, da Jezus od učencev pričakuje, da oni dajo ljudem jesti. Učenci so trezni in povedo, da nimajo dovolj za vse. A Jezus vztraja. Spomnimo se prilike o pametnih in nespametnih devicah. V njej pohvali tiste, ki olja ne dajo drugim. Danes pa reče učencem, naj razdelijo še tistih pet hlebov in dve ribi, ki so jih imeli zase. Ali je nedosleden? Česa nas želi s takšno držo naučiti?

Če bi iskali pravilo, bi se hitro znašli v zadregi. Enkrat naj damo, drugič naj ne damo. Kaj je torej prav? Očitno Jezus noče, da živimo le po pravilih, ampak hoče nekaj drugega. In kaj je to? Želi nas učiti življenja z Očetom. Z besedami: »Ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal,« sam pojasni, kako deluje. Ne vodijo ga vprašanja, kot so: »Kaj sem naredil zadnjič?« ali »Katero pravilo velja?« ampak: »Oče, kaj želiš od mene danes?«

Tokrat ga Oče vodi, da ostane z množico. Drugič ga vodi, da se umakne na goro in vso noč moli. V Kani spremeni vodo v vino. V puščavi pa noče spremeniti kamnov v kruh zase. Bogatemu mladeniču reče: »Prodaj vse.« Od cestninarja Zaheja pa tega ne zahteva.

Na prvi pogled se zdi nedosleden. V resnici pa je njegovo ravnanje zelo dosledno. Vedno išče in dela, kar hoče Oče. In morda je to največja razlika med moralizmom in vero. Moralizem išče pravila. Vera pa išče Boga. Moralizem vpraša: »Kaj moram storiti?« vera pa: »Gospod, kaj želiš, da storim v tem trenutku?« Prvo je veliko lažje. Pravila lahko uporabljamo brez srca. Za odnos pa potrebujemo odprto srce, molitev in zaupanje.

Ko učenci rečejo: »Odpusti množice,« razmišljajo zelo razumno. Tudi mi bi tako naredili. Jezus pa vidi drugače. Ne vpraša: »Koliko nam manjka?« Vpraša: »Kaj pa imate?« Pet hlebov in dve ribi je premalo za pet tisoč ljudi, toda dovolj, če jih izročijo Bogu. Tudi naše življenje je pogosto podobno. Zdi se nam, da imamo premalo časa, premalo moči, premalo potrpežljivosti, premalo ljubezni. Jezus ne zahteva več časa, moči, potrpežljivosti, ampak da mu izročimo to, kar imamo in pustimo, da On odloči, kaj bo iz tega naredil.

To pa je mogoče le človeku, ki živi z Bogom. Pravila sama nas ne pripeljejo daleč. Vsak dan znova se moramo preprosto vprašati: »Gospod, kaj želiš danes od mene?« Odgovor ne bo vedno enak. Danes nam bo morda rekel: »Umakni se in počivaj.« Drugič: »Ostani ob človeku, ki te potrebuje.« Spet drugič: »Deli, kar imaš.« V nekem drugem trenutku: »Molči in pusti.« Modrost ni v tem, da vedno ravnamo enako. Modrost je v tem, da se naučimo živeti tako blizu Bogu, da v konkretnem trenutku prepoznamo Njegov glas.

In prav to vidimo danes pri Jezusu. Njegova največja moč ni, da je pomnožil kruh, ampak da je bil tako povezan z Očetom, da je znal opustiti svoj načrt in sprejeti Njegovega. To je pot, na katero vabi tudi nas. Ne v življenje po pravilih, ampak v življenje z Bogom. Iz takšnega življenja se rodijo prave odločitve, prava ljubezen in tudi čudeži, ki jih sami nikoli ne bi zmogli.