Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.
Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en sam dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.
Nadalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa poméčejo proč. Tako bo ob koncu sveta: prišli bodo angeli in ločili hudobne od pravičnih. Pahnili jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Ste doumeli vse to?«
Rekli so mu: »Smo.«
Tedaj jim je dejal: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.« Mt 13,44-52
Najbrž je dobro, da postavimo današnji evangeljski odlomek v okvir celotnega trinajstega poglavja v Matejevem evangeliju. Iz tega so namreč vzeti evangeliji zadnjih treh nedelj. Jezus najprej govori o sejalcu, ki je šel sejat, potem nadaljuje s prilikami o ljuljki in pšenici, pa o gorčičnem zrnu in kvasu. Tem štirim prilikam, ki jih učencem posebej razlaga, dodaja danes še tri: priliko o zakladu, trgovcu, ki išče biser in o mreži. To poglavje se zaključi s poročilom, da je Jezus šel v domači kraj, kjer ga niso sprejeli.
Ob priliki o sejalcu smo razmišljali, da Jezus prilik ni razlagal komurkoli, ampak le tistim, ki so imeli željo, da bi ga slišali, doumeli, se spreobrnili in prejeli od njega ozdravljenje. Ob tem smo se spraševali, ali smo željni spreobrnjenja. Ko Jezus govori o tem, da zrno obrodi različno bogat sad, pogosto pomislimo na naša dobra dela. Vendar je prvo dobro delo naše spreobračanje in osebna rast.
V isti luči smo razumeli priliko o ljuljki in pšenici. Učence je skrbela predvsem ljuljka na polju in bi v zavzetosti, da očistijo njivo, uničili mnogo pšenice. Jezus jih je v priliki vabil k potrpežljivosti in vztrajnosti, da rastejo ob ljuljki in prepustijo ljuljko žanjcem ob žetvi, tj. božji sodbi. V tej priliki bi se hitro zavrteli okrog nepotrebne skrbi za druge, Jezus pa nas vabi k pogledu vase in rasti v osebni svetosti.
Najbrž je prav, da tudi današnje tri prilike beremo v tej luči. Slišali smo, da je nebeško kraljestvo podobno zakladu in trgovcu, ki išče biser. V obeh primerih je nebeško kraljestvo nekaj dinamičnega. Gre za nekaj dragocenega, za kar je vredno vse prodati in to kupiti.
Prilika nas sama po sebi izziva in sprašuje, ali smo navdušeni nad božjim kraljestvom. Kaj je tako lepega v tem, da smo kristjani? Kaj vse prodajamo in zapuščamo v navdušenju, da bi bili deležni tega bogastva, božjega kraljestva?
Lahko si predstavljamo, da se z nakupom vrednega zemljišča ali zaklada dogajanje ne konča, ampak šele dobro začne. Gotovo sta tako zaklad kot biser potem predmet trgovanja, nov dobiček pa spet stvar vlaganja in novega ustvarjanja. Torej je nebeško kraljestvo nekaj živega in ustvarjalnega.
Če priliko prenesemo v naš vsakdan, nas sprašuje, kako živimo z zakladom vere, ki nam je podarjena. Če to povežemo s prejšnjimi prilikami, o pšenici in ljuljki, Bog od nas ne pričakuje, da bomo ruvali ljuljko pri drugih, ampak da bomo rasli in rodili sad spreobrnjenja. Sprašuje nas, kako naša vera, naše krščanstvo pridobiva na vrednosti, vedno novem poletu, zagonu in moči?
Zdi se, da je tretja prilika, ki govori o mreži, v katero se ujamejo dobre in slabe ribe, ki jih skrbno preberejo, le opozorilo, da ni samo po sebi umevno, da smo kot kristjani že dobri in izbrani za večno veselje.
Dopolnitev vsemu pa je beseda o tem, da je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro. Kaj naj bi bilo sedaj to novo in staro? To lažje razumemo v luči zadnjega odstavka v poglavju (ki ga nismo prebrali), ki govori o tem, da je Jezus odšel v svoj domači kraj, kjer pa ga niso sprejeli. Zakaj so ga domači zavrnili? Mar ni težava prav v tem, da Jezus ne ostaja le pri starem, ampak prinaša iz svojega zaklada tudi novo?!
Ob tem se mi poraja vprašanje, ali smo kristjani zares odgovor na nove razmere. Jezus je bil s svojo novostjo odgovor na takratni čas. Verjamem, da je odgovor tudi za danes. Ali v to res verjamemo?! Ob propadu moralnih vrednot v svetu je najbrž spet odgovor naše navdušenje nad nebeškim kraljestvom in živo prizadevanje, da bi to najprej raslo v nas samih.
Naj bo torej današnji evangelij predvsem povabilo, da ovrednotimo svojo vero kot zaklad. Ustavimo se ob njej in poživimo navdušenje nad njo. Pomislimo, kako to navdušenje lahko v sebi pomnožimo in kako naj bomo v veselju odgovor za ta svet.
