Tisti čas se je Jezus prepêljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je vzpel na goro in tam sédel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovska velika noč. Ko je Jezus povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovóril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Recite ljudem, naj sedejo.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož.

Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdélil med sedeče. Prav tako je razdélil tudi ribe, kolikor so jih hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da kaj ne bo šlo v izgubo.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je stóril znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvêsti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro. (Jn 6,1-15)

Nenavadna skrb

Zdi se, da smo tega odlomka tako navajeni, da vidimo v njem predvsem čudež. Ko Jezus sprašuje učence, s čim lahko nahrani množico, razumemo tudi, da naj bi pri Njegovi skrbi za bližnje sodelovali. Število ljudi, ki so se zbrali okrog Jezusa je ogromno, tako se zdijo logične tudi polne košare koscev, ki so ostali. A tokrat mi prav te ne dajo miru. Ali si predstavljate lačno množico? Ali ste bili kdaj lačni in vam je čisto navaden kruh zelo teknil? Ali si predstavljate, da bi po tem, ko ste lačni, ko ste res lačni, ne pojedli kruha do konca? Kako velik kos kruha pa bi morali dobiti, da bi ne mogli pojesti celega? Mar lačnemu lahko ostane kruh?

Pravzaprav ne vidim razloga za dvanajst košar koscev, ki so po čudežu ostali. Ali pa prav ti govorijo o tem, da pomnožitev sploh ni bila tako potrebna? Pri tem se spomnim svojih začetkov pri delu z brezdomci. Kako dolgo sem se s prostovoljci, ki so bili moji prvi sodelavci, dajal, zakaj delimo hrano brezdomcem, ki sploh niso lačni. In res, nihče od brezdomcev ne bi v vseh tridesetih letih umrl od lakote, četudi bi jim hrane ne delili. Kljub temu še vedno vztrajamo in jih vzgajamo tudi k spoštljivemu odnosu do hrane, ki pa sama sebi ni namen. Ob tem, ko se lahko ustavijo ob obroku, ko vedo da lahko kot ljudje sedejo za mizo, ko vedo, da je nekomu mar zanje in za njihovo počutje, se jim lahko približujemo tudi pri globljih vprašanjih.

Zdi se, da je imel Jezus podobno skrb do množice. Tudi če bi tistega kruha ne bilo, bi nihče ne umrl od lakote. No, če je imel željo sporočiti kaj globljega, pa je bil najbrž lahko le razočaran, saj beremo, da so ga hoteli na silo postaviti za kralja. Kaj so torej razumeli?! Glede na obilje, ki so ga doživeli in na moč, ki jo je Jezus pokazal, so bili prepričani, da je prav on zanje pravi voditelj. Ali je bil to Jezus namen? Očitno ne, saj se je pred njimi umaknil.

Čemu torej čudež pomnožitve? Očitno ni bil odgovor na lakoto. Tudi ni dosegel cilja, da bi se ustavljali ob Jezusovi božanskosti. Evangelij pravi, da se je Jezus spet umaknil na goro, kot bi hotel pokazati, da se je želel ljudem približati, potem pa se je umaknil v tisti duhovni svet, iz katerega je živel in zaradi katerega je prišel.

Čeprav bi vsi raje imeli čarobne prijeme pri vsakem delu, prav tako pri vzgoji, pa nam prav ta veliki čudež govori o zelo drugačnem božjem delovanju. Bog je pozoren do naših najbolj navadnih vzgibov in težav. Ukvarja se s tem ali nam kruli v želodcu ali ne in skuša odgovoriti tudi na to. Ne zanemarja telesne skrbi, ampak po njih sporoča še globlje resnice. Pri tem ne naseda skušnjavi, da bi s tem iskal sebe in svojo slavo. Vse je le vstopno mesto, pot vzgoje in rasti, pot odrešenja.

Mogoče nam današnji odlomek govori, da smo skozi stoletja v Cerkvi na to držo pozabili. Sprašujem se, ali je bilo tudi zato pred tridesetimi leti tako težko prepričati prostovoljce, da hrane ne mečemo proč, čeprav je brezdomci ne potrebujejo za preživetje. Zdi se, da smo v Cerkvi v veliki meri v skrbi za duhovno sprezirali telesno. Današnji svet pa se je pravzaprav izgubil prav v telesnem, ki mu nihče ne zna dati pravega mesta. Kdo pa naj mu ga da, če ne prav tisti, ki je stopil v naše meso, da bi ga dvignil v nebeške višave?

Pomislimo na odprtje olimpijskih iger. Mar ni žalostno gledati svet, ki dejansko ne ve, kaj bi s telesom. Zdi se, da kriči od hrepenenja po lepem in se izgublja v praznini iskanja. Samo telo res ni cilj, in vendar smo v telesu. Ali je za kristjane naše telo res pot odrešenja? Kako odgovarjamo na vse telesne potrebe? Kako odgovarjamo na hrepenenja, ki govorijo o naših telesnih, spolnih in čustvenih potrebah? Jezus je v Kani, ko so se ga že napili, naredil še nekaj sto litrov vina. Danes smo videli, da je pretiraval pri pomnožitvi kruha in nahranil množico. Ženi je dovolil, da mu je z lasmi brisala noge, ki jih je pred tem močila s solzami.

Svet kriči po pristnem odnosu do telesa. Jezus ga nakazuje tudi s čudežem, ki smo ga tokrat brali. Naj nas oboje izziva k iskanju pravega odgovora.