Tisti čas je Jezus povedal množicam priliko. Rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim je: ›Sovražnik je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustíte, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberíte najprej ljuljko in jo povežíte v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹«
Še drugo priliko jim je povedal; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.«
In povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umésila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.«
Vse to je Jezus povedal množicam v prilikah in ničesar jim ni govoril brez prilike, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: ›Odprl bom svoja usta v prilikah, izrekel bom, kar je skrito od začetka sveta.‹
Tedaj je odpústil množice in šel v hišo. Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.« Odgovóril je in rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki delajo krivico. Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.« (Mt 13,24-43)
Najbrž nas ob pogledu na plevelno polje pšenice vedno znova preseneča Jezusova potrpežljivost. Kako lahko tako mirno čaka na žetev, če je polno plevela!? Sprašujem se tudi, s kom se v priliki poistovetimo. Kdo smo mi in kaj je naša naloga? Ko Jezus govori o služabnikih, najbrž misli na svoje učence, ki bi radi polje na hitro rešili ljuljke. Učenci, ki želijo biti njegovi sodelavci, ne morejo stati križem rok, zato bi radi pomagali Učitelju. Dejstvo pa je, da Jezus kljub temu da daje učencem nalogo, da ponesejo Njegovo oznanilo po vsem svetu, učencev nima za sejalce. So le preprosta semena oz. bilke, ki rastejo na njegovi njivi.
Zdi se boleče, da nam dodeljuje tako skromno in pasivno vlogo. Kaj lahko sploh storimo, če smo le ubogo seme, ki nima oblasti ne nad svojo kvaliteto, ne nad tem kje raste, še manj nad kvaliteto polja. Kaj pa je potem naša naloga?
Nazadnje smo razmišljali, da je Jezus prilike razlagal le učencem, ki so imeli željo in voljo, da njegovo besedo slišijo, doumejo in se spreobrnejo ter dovolijo, da jih On ozdravi. To notranje dogajanje naj bi prinašalo spremenjenje, ki ga izrazi z besedami: »Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta.«
Če se spomnimo prilike pretekle nedelje je na nas, da smo vztrajno seme, ki se bori, da obrodi obilen sad. Ne sme nas zadušiti niti pripeka uničujočega ugajanja in prilagajanja niti trnje posvetnih skrbi. Sveta ne moremo spremeniti od zunaj, lahko ga spreminjamo le z našo notranjo rastjo.
Ali kristjani svojo vlogo v družbi res tako razumemo? Kaj običajno rečemo, ko se mladina izgublja v vrtincih sodobne družbe? Najpogostejši odgovor je, da je za to kriva družba. Naš pogled se tako zavrti okrog ljuljke. Prepričani smo, da je nemogoče obroditi obilen sad na plevelni njivi. Jezusa pa kot da ljuljka ne moti! Verjame v pšenico, ki bo ob žetvi v polnosti zasvetila.
Kaj pa naši osebni odnosi? Ali verjamemo, da moremo in moramo stati na vrednotah Evangelija, ko nas nekdo ne sprejema? Mislim, da vsak pritisk razumemo kot opravičilo za našo nedoslednost in slabo voljo. In vendar nam prilika o nebeškem kraljestvu, ki je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi, ne daje nobenega opravičila za takšno držo. Kadar nas žene, da bi se ukvarjali z ljuljko, nas Jezus ustavlja in spodbuja, da vztrajno zorimo za večnost.
V tej luči nam tokrat Evangelij prinaša tri spodbude. Najprej nas vabi k ponižnosti, ki ni ravno najlažje pridobljena krepost. Dostikrat težko sprejmemo sebe in življenje, kot nam je podarjeno. In vendar je to temelj za vsako sodelovanje s Stvarnikom.
Ob pogledu na ljuljko okrog sebe, bi najbrž vsak, ki želi biti dober Jezusov učenec, rad kaj spremenil. Jezus nas opozarja, da smo poklicani, da obrodimo sad svojega spreobrnjenja.
Prilika postane skoraj mračna, če pozabimo še na en Jezusov pogled. Pri njem se ta nikoli ne ustavi na omejenosti tega sveta, ampak seže v neskončnost nebeškega kraljestva. Pravzaprav sta šele v tej luči smiselni tako ponižnost kot vztrajno spreobračanje.
Ponižnost, pot notranje rasti in neprestanega spreobračanja ter misel na večnost pa so trije temelji svetosti. Čeprav o njej zelo malo govorimo, je svetost edina sila, ki lahko spreminja svet, ki ga vse bolj prerašča ljuljka. Če smo si v bližnji preteklosti kristjani še lahko domišljali, da bomo svet spremenili od zunaj, je danes že jasno, da je sprememba mogoča le od znotraj. Naj bomo tisto drobno seme, ki neustavljivo teži za svetlobo, da bo ob svojem času zasvetilo kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta.
