Tisti čas je Jezus povedal množicam priliko. Rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim je: ›Sovražnik je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustíte, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberíte najprej ljuljko in jo povežíte v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹«

Še drugo priliko jim je povedal; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.«

In povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umésila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.«

Vse to je Jezus povedal množicam v prilikah in ničesar jim ni govoril brez prilike, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: ›Odprl bom svoja usta v prilikah, izrekel bom, kar je skrito od začetka sveta.‹

Tedaj je odpústil množice in šel v hišo. Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.« Odgovóril je in rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki delajo krivico. Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.« (Mt 13,24-43)

Biti pšenica, drevo in kvas

V treh prilikah, ki so pred nami, vidim nadaljevanje prilike o sejalcu. Preteklo nedeljo smo razmišljali, da smo zemlja, ki sprejema Božjo besedo. Od nas je odvisno, kako skrbno obdelujemo to zemljo, da bo obrodila bogat sad. Jezus se ne ukvarja ne s kamenjem, ne s trnjem, ne s pripeko. Preprosto nas izziva, da naredimo vse, kar zmoremo, da obrodimo čim več sadu. Pri tem se tudi ne zgraža nad zemljo, ki da le trideseteren sad. Očitno mu je pomembno, da naredimo vse, kar moremo, in na koncu lahko rečemo: »Nekoristni služabniki smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.«

Če smo bili preteklo nedeljo povabljeni, da skrbimo za zemljo svojega srca, nas danes Jezus vpraša, kakšen sad naj ta zemlja obrodi za druge.

Zelo logično se zdi, da so se učenci ustavili prav pri prvi priliki. Čemu naj bi pustili, da ljuljka raste do žetve? Mar ne dela vsem slabega vtisa, sramote, škode? Tudi nam se zdi samoumevno, da bi jo bilo treba čim prej izruvati. Jezus pa preseneti. Pravi, da to ni naša naloga. Človek bi pričakoval, da je naloga pšenice odstraniti ljuljko. Jezus pa pravi nekaj povsem drugega: pšenica nima naloge uničiti ljuljke, ampak dozoreti.

Mislim, da je ljuljka zelo podobna pšenici skoraj vse do žetve, potem pa se med seboj zelo razlikujeta. Ljuljka ostaja ošabno pokončna in prazna, pšenica pa se bogato napolni, skromno skloni in obrodi sad. Njena naloga ni, da se ukvarja z ljuljko, ampak da postaja vedno bolj pšenica. Ne živi zase, ampak prav s svojim tihim, zvestim in rodovitnim življenjem pokaže svojo vrednost. Ko se izkaže za rodovitno in koristno, prepriča vsakega – tudi tiste, ki so stavili na ljuljko. A to traja vse do žetve.

To je verjetno tudi pomembno sporočilo za Cerkev in nas kristjane. Veliko časa lahko porabimo za to, da se ukvarjamo z ljuljko – z zlom, napakami, krivicami in grehi drugih. Jezus pa nas najprej vabi, naj postajamo vedno bolj pšenica. Ne sprašuje se najprej: Kaj bo z ljuljko? Ampak: Kaj bo zraslo iz pšenice?

Kaj pa je naloga gorčičnega zrna? Da ne pade v nesrečno zagrenjenost, ker je tako drobno in neznatno, ampak da vztraja in raste. Zrasti mora v mogočno drevo, v čigar senci bodo počivale ptice. Njegova rast, tako kot pri pšenici, mora nekomu služiti. Nazadnje ni pomembno, kakšne vrste drevo je, pomembno je, da daje zavetje številnim pticam. Ne raste zato, da bi ga občudovali, ampak zato, da bi drugi v njem našli dom, senco in počitek. Tudi Cerkev ne raste zaradi sebe, ampak zaradi ljudi, ki v njej iščejo Boga, mir in sprejetost.

Potem je tu še kvas. Tudi ta je majhen oziroma ga je malo v primerjavi s tremi mericami moke – okoli dvajset kilogramov. Neznaten, a neverjetno učinkovit. Kar bi brez njega ostalo težko, neprebavljivo in brez pravega okusa, postane z njim kruh, ki razveseljuje in nasiti mnoge.

Kvas pa naredi še nekaj zanimivega. Potem ko ga zamesijo v testo, ga nihče več ne vidi. Izgine. Ne ostane ob testu, ampak se z njim popolnoma premeša. Prav zato pa lahko vse testo prekvasi. Tudi kristjan ni poklican predvsem k temu, da bi bil opažen ali občudovan, ampak da s svojo prisotnostjo, besedami in dejanji tiho spreminja okolje, v katerem živi. Njegovo delo pogosto ostane skrito, sadovi pa postanejo vidni šele čez čas.

Tri naloge kristjana in Cerkve bi lahko torej strnili takole:

• Kot pšenica v odnosu do ljuljke naj ne izgubljamo moči z nenehnim bojem proti zlu, ampak dozorevajmo v dobro. Bodimo luč in znamenje drugačnosti, ki je koristna za vse. Ustvarjajmo okolja, kjer je lepo biti skupaj.

• Kot gorčično zrno se ne vrtimo okrog sebe, ampak rastimo tako, da bomo postali zavetje in dom vsem, ki ga potrebujejo.

• Kot kvas tiho in vztrajno preoblikujmo odnose okrog sebe, da bodo postajali bolj človeški, bolj okusni za življenje in bodo razveseljevali vse, ki nas bodo srečali.

Naloga kristjana ni predvsem popravljati svet, ampak v njem dozorevati. Poklicani smo, da dozorimo kot pšenica, postanemo zavetje kakor gorčično drevo in kakor kvas tiho spreminjamo vse okrog sebe. Tako raste Božje kraljestvo – ne z močjo, ampak z rodovitnostjo. Tudi v tem lahko vidimo čudovit zgled Marije, prve Jezusove učenke. Tiha in neopazno prinaša v svoj svet Božje kraljestvo. Naj pri tej nalogi pomaga tudi nam.