Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel kraj jezera. Pri njem so se zbrale velíke množice, tako da je stopil v čoln in sédel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stotérnega, drugo šestdesetérnega in spet drugo tridesetérnega. Kdor ima ušesa, naj posluša!«
Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovóril je in jim dejal: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se spolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: ›Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli.‹ Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil. Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.
Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride zlodej in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla pa je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, a nima v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan pa je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stotérnega, drugi šestdesetérnega in spet drugi tridesetérnega.« (Mt 13,1-23)
Evangeljski odlomek, ki smo ga slišali, ima tri dele. Prvi prinaša priliko o sejalcu, drugi je odgovor učencem, zakaj Jezus govori v prilikah, tretji pa podaja razlago prilike. Tokrat bi se rad ustavil predvsem ob drugem delu, ki je nekakšna vez med prvim in drugim.
Učenci Jezusa sprašujejo, zakaj ljudem govori v prilikah. Ta jim odgovarja: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo.« Z Izaijevo prerokbo pojasnjuje svojo trditev in govori o otopelosti srca. Pravi, da so si tudi v preteklosti nekateri zatisnili oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil.
V tem okviru mogoče lažje razumemo Jezusovo težko trditev: »Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima.« O čem govori? O želji da bi slišali, v srcu doumeli in se spreobrnili.
Očitno je bil pogovor vedno nekaj težkega. V svoji ranjenosti in nezdravi samozavesti pogosto poslušamo in ne slišimo. V srcu je ogroženost in zato ni prostora, da bi doumeli, ne želje, da bi se spreobračali. Težava je gotovo tudi v tem, da človek po naravi ne teži k spreobračanju, ampak k stalnosti. Vsi bi raje že bili na cilju, kot da smo ves čas na poti in neprestano podvrženi spremembam. Če se v tem varnem počitku utaborimo, izgubimo pravo željo po rasti in napredovanju. O tem govori Jezus, ko pravi: »Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima.« V trenutku, ko izgubimo voljo in moč se slišati, se zapremo besedi. Takrat se nam zgodi, da nam je vzeto še tisto malo odprtosti, da bi slišali, doumeli in se spreobrnili.
V tej luči lažje razumemo, zakaj je Jezus govoril množicam v prilikah. Očitno je ves čas čutil, da največkrat žal ni bilo globoke želje, da bi ga slišali. Lahko bi rekli, da se ni želel prodajati. Odgovore na njihova življenjska vprašanja jim je zato posredoval v prilikah, da so bili povsem svobodni v sprejemanju. Kdor je hotel najti odgovor, ga je lahko našel. Učencem, ki so pokazali željo, da mu prisluhnejo in v resnici sledijo, je prilike posebej razlagal.
Kje se najdemo? Ali je v nas želja slišati, v srcu doumeti in se spreobrniti? Kako dobro se slišimo, ko drug drugemu kaj sporočamo? Gre tako za preproste vsakdanje pogovore, kot tudi za bolj zapletene, ko govorimo o sebi in o drugem, o naših odnosih, o zaupanju, ljubezni itd. Ali se želimo slišati?
V današnjem odlomku vidim več spodbud. Najprej, da se ustavimo in premislimo, ali smo na poti neprestanega spreobračanja. Ali hočemo videti svoje rane in svoj greh? Ali je v nas želja, da bi rasli v globljem spoznanju? Kaj je tisto, kar še lahko naredimo, da bomo bolj polno zaživeli sami in drugi ob nas?
Drugo spodbudo vidim v povabilu k dialogu. Le v njem lahko spoznamo, kako nas vidijo drugi, pa tudi ali jih želimo slišati. Če ni pripravljenosti, da bi nas drugi slišal, nam ostaja 'pogovor v prilikah'.
Potem pa je tu še Božja beseda sama. Cerkev je razlago Božje besede v temelju zavarovala z učiteljstvom. Posebej je naložila to nalogo duhovnikom in vodstvu. Pridige naj bi bile nekakšne razlage prilik. Vprašanje je, ali verniki prihajate z željo, da bi slišali, doumeli in se spreobrnili, ali pa poslušate iz navade.
Jezus nas vse vabi, da bi se slišali in spreobračali tako ob bližnjem kot ob Božji besedi. Prosimo ga, naj nam odpira ušesa in mehča srce, da bomo resnično slišali, doumeli in se neprestano spreobračali.
