Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel kraj jezera. Pri njem so se zbrale velíke množice, tako da je stopil v čoln in sédel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stotérnega, drugo šestdesetérnega in spet drugo tridesetérnega. Kdor ima ušesa, naj posluša!«

Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovóril je in jim dejal: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se spolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: ›Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli.‹ Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil. Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.

Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride zlodej in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla pa je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, a nima v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan pa je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stotérnega, drugi šestdesetérnega in spet drugi tridesetérnega.« (Mt 13, 1-23)

»Otopelo je namreč srce temu ljudstvu« …

ali: »Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo.« V središču današnjega odlomka vidim vprašanje, ki se poraja ob poslušanju Jezusove prilike o sejalcu, in sicer, ali smo otopeli ali pa vendar vidimo in slišimo, kar nam želi Bog spregovoriti na srce. Gre za vprašanje, kako odprti smo za Božjo besedo. Jezus v razlagi prilike pokaže jasno pot: besedo je treba slišati, jo doumeti in jo uresničiti, šele potem lahko obrodi sad.

Odlomek, ki smo ga slišali, je začetek novega poglavja. Prejšnje se konča z Jezusovimi besedami: »Kdor koli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati.« Jezus s tem sporoča, da njegovi učenci nismo zato, ker ga občudujemo, hodimo z Njim ali poznamo njegove besede, ampak ker besede slišimo, doumemo in živimo. Prav poslušanje in uresničevanje njegove besede ustvarja najtesnejši odnos z Njim.

Včeraj smo končali oratorij. Mislim, da nam je bilo lepo prav zato, ker smo se vsi med seboj zelo dobro slišali. Ni bilo govorjenja v prazno. Hitro smo znali utihniti in poslušati drug drugega. Bili smo pripravljeni tudi doumeti, kar smo se pogovarjali, pa naj bo to pri otrocih ali animatorjih. Ko človek posluša in razume, pot do tega, da besedo tudi uresniči, ni več dolga. Dejansko nismo izgubljali energije v prazno.

Mislim, da je tudi v šoli ali v službi pomembno, da se slišimo. Težko ali celo nemogoče je delati, če te drugi ne sliši. Prav tako je skoraj nemogoče biti skupaj, če drugi noče doumeti, kar mu govorimo ali kar moramo skupaj narediti. Še pomembnejše je to v zakonu ali družini. Vprašanje pa je, ali si sploh prizadevamo, da bi se slišali in dojeli, kar nam drugi sporoča in ali to tudi uresničujemo. Ali smo se mogoče že navadili živeti drug mimo drugega? Jezus zelo jasno opiše razloge za neuspeh besede:

• hudič, 
• nestanovitnost zaradi stiske in preganjanja, 
• posvetne skrbi in zapeljivost bogastva. 

Zanimivo, da Jezus ne išče razlogov v besedi. Ne reče, da je seme slabo ali da ga je sejalec napačno posejal. Seme je vedno dobro in sejalec ga velikodušno seje povsod. Vsa pozornost je usmerjena v zemljo, v srce človeka. Kaj se dogaja v nas, da beseda ne obrodi sadu? Jezus navede samo te tri razloge, mi pa bi jih najbrž iskali še drugje. 

Ob tej priliki bi se lahko spraševali, katera zemlja smo, a je pomembnejše, da se vprašamo: kaj lahko storimo, da bo naše srce bolj podobno dobri zemlji. Kmet ne pusti njive takšne, kot je. Odstranjuje kamenje, puli trnje in rahlja zemljo. Tudi Bog želi obdelovati naše srce. Če mu to dovolimo, bo njegova beseda v nas gotovo obrodila sad.

Kako lahko torej postajam dobra zemlja? Mislim, da je eden od načinov redna sveta spoved. Občutek imam, da smo jo skoraj pozabili. Morda iz nevednosti, morda iz lenobe, morda zato, ker smo zadovoljni sami s seboj. Toda Jezus od nas pričakuje sad. Zato bi si morali pogosteje zastaviti vprašanje: kakšen sad pravzaprav daje moje in tvoje življenje? Ali smo po letih hoje za Kristusom bolj potrpežljivi, sočutni, pripravljen odpuščati, zavzeti se za dobro? Ali pa postajamo zagrenjeni in smo nekje obtičali?

Drugi način je pogovor o Božji besedi. Občutek imam, da si zanjo vzamemo premalo časa. Redko sedemo skupaj in se vprašamo: Kaj mi danes govori ta evangelij? Kaj želi Bog spremeniti v meni? Pogosto vsak ostane pri svojem razumevanju. Vera pomeni, da razmišljamo skupaj z Bogom in mu dovolimo, da nas česa nauči.

Morda je ena največjih težav našega časa, da se imamo vsi za učitelj, skoraj nihče pa noče biti učenec. O skoraj vsaki stvari imamo svoje mnenje in hitro postanemo sami sebi zadnje merilo resnice. Če se Božja beseda ne ujema z našim pogledom, jo radi prilagodimo sebi, namesto da bi dovolili, da ona spreminja nas.

Kristus okoli sebe ni zbral profesorjev ampak učence. Učenec je tisti, ki zna poslušati in vedno priznava, da nima vseh odgovorov. Je tisti, ki se pusti voditi. Kristus nam ni dal samo Svetega pisma, ampak tudi Cerkev in njene pastirje, da bi nam pomagali Božjo besedo prav razumeti in jo živeti. Tako kot bolnik zaupa zdravniku in učenec učitelju, tudi kristjan potrebuje ponižnost, da se pusti učiti.

Morda je prav to največja razlika med dobro zemljo in vsemi drugimi. Dobra zemlja se ne upira semenu. Sprejme ga, mu naredi prostor, pusti, da požene korenine, in potem obrodi sad. Tako je tudi z našim srcem. Če bomo znali poslušati in si bomo prizadevali doumeti, bo sad prišel. Ni nujno da vedno stoteren, gotovo pa tak, kakršnega Bog pričakuje od vsakega izmed nas.

Marija je bila čudovita Jezusova učenka. Njen odgovor na Božje povabilo je bil vedno: Zgodi se. Naj bomo po njenem zgledu tudi mi rodovitna zemlja, odprti za Besedo med nami, da bo ta obrodila sad.