Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« – »Prav si odgovoril,« mu je rekel: »to izvršuj in boš živel.«
Ta se je pa hotel opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran ter so odšli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel po isti poti neki duhovnik in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga videl, šel mimo.
Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ›Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‹
Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« (Lk 10,25-37)
da dosežem večno življenje, je vprašanje, na katero skuša Jezus odgovoriti. Kaj razume pod večno življenje učitelj postave? Nebesa? Stara zaveza, še ne pozna pojma večnega življenja, kakor ga poznamo mi. Po smrti je za Jude obstajal šeól – nekakšen kraj mrtvih, senc, kjer ni življenja, veselja ali odnosa z Bogom. Zato v psalmu 88 beremo: »Bodo mar vstale sence, da bi te slavile?« Vprašanje večnega življenja je bilo za vernega juda najbrž bolj vprašanje božjega blagoslova. Blagostanje pri družini in živini je pomenilo, da je Bog z njim. Kasneje se je oblikovala tudi misel o vstajenju mrtvih.
Za Jezusa se Božje kraljestvo začenja že tu na zemlji, iz tega trenutka pa prehaja v večnost. To kraljestvo je kraljestvo notranjega miru in veselja. Po tem vsi hrepenimo. Kako pa svet odgovarja na naše vprašanje, kaj nas bo osrečilo? Lahko bi rekli: privošči si čim več, počivaj in uživaj, bodi uspešen in slaven.
In kaj je za Jezusa odgovor na vprašanje, kaj naj stori učitelj? Če ga skrajšamo, lahko rečemo le: »Ljubi!« Pravzaprav je v eni besedi obseženo vse. Ljubezen je edina, ki prinaša življenje tu in po smrti. Ob zgodbi o blaženem Alojziju Grozdetu smo na oratoriju videli, kako se je neprestano spopadal med logiko tega sveta in božjo logiko. V najstniških letih bi si rad privoščil življenje, kot ga ponuja ta svet, v globini pa je čutil, da mu polnost dajejo zavzeto delo in pošteni odnosi.
Torej za polno življenje Jezus ponuja ljubezen. Zakaj pa začenja z ljubeznijo do Boga? Če ostanemo pri Lojzetu, lahko vidimo, da je težko razumel, da je ljubljen, saj ga niti mama ni sprejela. Kako naj on ljubi, če ni ljubljen? Prav zavest, da ga Bog prvi ljubi, ga je držala pokonci. Umiril se je lahko šele, ko je spoznal, da je ljubljen od Boga. Zato je sta postala evharistija in obhajilo središče njegovega življenja.
Zakaj naj bi mi postavili ljubezen do Boga na prvo mesto? Kaj pomeni ljubiti Boga? Vzeti ga za res. Tudi mi najprej potrebujemo zavest, da smo ljubljeni. In Bog je prvi, ki nam o tem govori. Zaupati, da nas je on iz ljubezni poklical v življenje, je prvi korak do ljubezni do Njega. Pomeni, da razumemo, da je on gospodar življenja in da se ob njem lahko učimo živeti. Če je on tisti, ki naše življenje vodi, potem ni prostora za slepomišenje o tem, kaj je prav in dobro. Dobro je tisto, kar hoče Bog. Bog nas tako vodi po 'pametni poti' do resnične sreče. Naša samovolja pa si srečo predstavlja po svoje. Ko svet Boga zavrže, nastane zmeda, ki smo ji danes priča. Vse manj je jasno, kaj je resnično prav in dobro.
Naše veselje se nadaljuje v tem, da ljubimo bližnjega kakor sebe. Pri Grozdetu smo videli, da si je ves čas prizadeval biti pozoren do svojih bližnjih. Delitev na naše in vaše ne vodi v življenje. Zato Jezus vprašanje o tem, kdo je bližnji, obrne: bližnji je vsak, ki ga z usmiljenjem naredimo za bližnjega. Samarijan se ni spraševal ali je pretepeni bližnji. Z zavzeto ljubeznijo mu je on postal bližnji, tako pa je tudi pretepeni postal bližnji njemu.
Kaj naj torej storimo, da pridemo do polnega, veselega življenja? Odgovor je preprost in kratek: Ljubi. Čeprav svet ponuja različne odgovore, je zanesljiv le eden tj. ljubezen. Začenja se:
Alojzij Grozde nam je lep zgled. Kaže pa nam tudi na vir moči za ljubezen, ki je v molitvi in evharistiji. Naj tudi nam pomagata, da bomo lahko ljubili in tako prihajali do veselja, ki ga iščemo.
