Tisti čas je Jezus spregovóril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.
Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,25-30)
Kaj hoče Jezus reči s tem, da Oče prikriva modrim in razumnim, razodeva pa malim? O čem pravzaprav govori? Kaj razodeva in kaj prikriva? Kdo je moder in razumen in kdo majhen? Odgovor na to lahko najdemo v življenju Svetega Vincencija, ki smo ga spoznavali na letošnjem oratoriju.
Kakšen je bil Vincencij v mladosti: moder in razumen ali majhen? Bil je bister in učenje mu je šlo dobro. Da bi sebe in svoje domače izvil iz revščine, so se odločili, naj gre študirat za duhovnika. Vincencij je sanjal o bogastvu in dobri službi. Bil je tako iznajdljiv, da je našel ostarelega škofa, ki ga je že pri 19 letih proti takratnim pravilom posvetil v duhovnika. Sicer bi moral čakati še dve leti.
Torej, bil je moder in razumen. Hitro je prišel do službe na dvoru. A to ga ni osrečevalo in ni našel miru. Kasneje je v nekem trenutku postal majhen. Kaj se je moralo zgoditi? Najprej je čutil, da bogastvo in pomemben položaj ne prinašata vsega, po čemer hrepeni. V sebi je začel zaznavati praznino. V stiski je odkrival svojo majhnost.
Zgoditi pa se je moralo še nekaj. Svojo nemoč je globlje doživel, ko ga je prijatelj obsodil, da mu je ukradel denar. Takrat je spoznal, kako hudo je, če nimaš nobene moči, da bi se branil. Spoznal je, kaj pomeni biti ubog. Če je prej uboštvo preziral, je tokrat začutil, da so mu ubogi bližji, kot je mislil. V svoji nemoči, se je pravzaprav srečal z globljimi hrepenenji, ki jih je nosil v sebi. Opazil je, da sreča ni v tem, da bo pomemben in bogat, ampak v tem, da služi svojim bližnjim. To ga je spremenilo. Oddaljevati se je začel od svoje razumnosti in začel odkrivati božji načrt za svoje življenje. Začel je spoznavati, da polno življenje ni v tem, da ga načrtuje on, ampak da svoje sanje odkriva v Bogu.
Ob Vincenciju lahko razumemo, kaj pomeni, da to Bog prikriva modrim in razumnim ter razodeva malim. Kaj pa sta jarem in breme, ki naj bi ju sprejeli iz Božjih rok, da bi našli počitek svojim dušam?
Čeprav je Vincencij v življenju naletel še na mnoge preizkušnje, ga te niso več izčrpavale tako kot tiste iz mladosti. Zakaj? Na preizkušnje je gledal kot na breme svoje majhnosti in nemoči. Ko je v zaupanju gledal vanje, je odkrival božji načrt, ki mu je postajal prijeten jarem. Vedel je, da je Bog z njim in se je zmogel umiriti. V tem je našel veselje in mir.
V luči današnjega evangeljskega odlomka nam je življenje Sv. Vincencija lahko še jasnejši zgled. Vsi bi radi imeli življenje v svojih rokah. Radi bi bili modri in razumni in prav je tako. Moramo sanjati in hrepeneti. A potrebno se je tudi ustavljati in premišljevati, da bi naša pamet našla tisto, kar nas resnično osrečuje. Kaj je to? Spoznanje božje volje! Spoznati moramo, kam nas vodi Bog, kaj od nas pričakuje in kaj nam bo prineslo resnično notranje veselje. Na nek način moramo vedno znova začutiti svojo majhnost in nemoč ter se v njej izročati v Božje roke.
Zdi se mi, da današnji čas ni naklonjen takšnemu razmišljanju. Saj najbrž nikoli ni bil. Vsi bi morali biti močni in brez težav. Nihče ne bi bil rad majhen. Zato svoje življenje radi vzamemo v svoje roke, si delamo načrte in pozabljamo na Boga.
Svojih sanj in hrepenenj ne bomo uresničili s svojo močjo. To nas presega. Samo Bog resnično ve, kaj je za nas zares dobro. Če hočemo najti mir, si moramo priznavati svojo nemoč in majhnost. Majhnost, ki je v naši omejenosti razuma in moči, pa tudi majhnost, ki jo predstavljajo naši grehi. Šele ko si to priznavamo, je prostor v nas za Boga in za božji načrt. Samo tako je prostor tudi za bližnje okrog nas. Ta majhnost pa je boleča! Brez tega bremena, križa, če hočete, ne moramo priti do polnega življenja in veselja. Sprejeti moramo svojo nemoč in majhnost. Podrediti se Bogu, je jarem, ki pa je prijeten. Breme naše majhnosti pa v tej luči postaja lahko.
Sveti Vincencij je pravzaprav zelo preprost vzor vsakega kristjana. Njegova pot, je lahko tudi naša pot iskanja hrepenenj in sprejemanja življenja iz Božjih rok.
