Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden. Jezus vidi, kako hitro postanemo ujetniki svojih navad, udobja, svojih odvisnosti in predstav o življenju. Družina je prva, ki nas veže na ustaljeno, ni pa edina. Ko vabi učence, naj hodijo za njim, je prva njihova beseda običajno o domu. Vsak ima še kakšen opravek, kakšen odnos ali karkoli preden bi lahko odšel za Njim. On pa pravi: »Pustite, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve,« ali pa: »Kdor prime za plug in gleda nazaj, ni mene vreden.« Prišel je, da nas osvobaja vsega, da bi se lahko popolnoma prepustili Očetovemu vodstvu. Bog Oče naj bi nam postal vse. Želi, da bi mogli reči z njim: Tudi naša jed je, da izpolnimo Očetovo voljo.
To misel nadaljuje z nekakšnim pojasnilom, ko pravi: »Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden.« Zaveda se, da postaviti Boga na prvo mesto pomeni preseči stare vzorce, zapustiti svojo navidezno varnost in se odpovedati navezanostim, ki nas zadržujejo. Prav to pomeni sprejeti svoj križ. Ne gre le za odhod od doma, gre za neprestano preseganje predstav, ki nas vežejo na dom. Razumljivo je, da nam je domače tisto, kar smo živeli doma. A če hočemo ustvarjati živo občestvo vernih, ki hodijo za Jezusom, mora biti edino vodilo On sam. To preseganje je križ, saj nas samo vleče v stare tirnice. Križ je tudi hoditi, saj bi dostikrat raje ostali na mestu. Ker nas želi osvobajati vsega, nas vabi na pot. To je pot neprestane rasti in novega življenja.
Radikalnost njegovega povabila nadaljuje z besedami: »Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« Najti svoje življenje pomeni iskati predvsem svojo varnost, svoje načrte in tisto, kar imamo pod nadzorom. A prav to nas oddaljuje od bližnjih in Boga. Zato Jezus samo nadaljuje prvo misel. Presegati takšne vzorce pomeni sprejeti križ in odpovedati se življenju, ki nam je najbolj domače.
Potem pa že nakazuje, kje se bo pokazalo, ali se je nekdo v resnici 'odpravil na pot' za Njim ali ne. S trditvijo: »Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal,« pove, da je najtežja ovira za sprejemanje Njegovega oznanila prav navada. Dom nas napolni s stereotipi, z delitvami na naše in vaše itd. Jezus pa hoče, da so nam brat, sestra in mati tisti, ki spolnjujejo Njegovo voljo. Apostol Pavel dodaja, da med nami ni več Juda in Grka, sužnja in svobodnega, ampak smo vsi Kristusovi. Če torej zmoremo sprejeti oznanjevalca tega oznanila, pomeni, da smo se odtrgali od navad in vzorcev in sprejeli Kristusa za vodilo.
Ko pravi: »Kdor sprejme preróka, ker je ta prerok, bo dobil plačilo preróka; in kdor sprejme pravičnega, ker je ta pravični, bo dobil plačilo pravičnega,« hoče najbrž reči, da ni najpomembnejše to kar vidimo, ampak sporočilo samo. Želi, da bi se ne ustavili na površju, ampak gledali v preroku na Božje sporočilo, pri pravičnem na Božje delovanje. Želi si, da bi sprejemali sporočilo, četudi od na videz neuglednih oznanjevalcev. Ne gre za to, da bi moral oznanjevalec izgledati prerok ali pravični. Sprejmemo naj ga, ker prinaša neokrnjeno sporočilo. Zato zaključi: »Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je moj učenec, resnično, povem vam, ne bo izgúbil svojega plačila.« Nazadnje lahko povzamemo, da se najgloblje in najtežje sporočilo evangelija odraža v sposobnosti za majhna, drobna dejanja ljubezni. Prav kozarec hladne vode razkrije, ali smo res stopili na pot za Njim ali ne.
Najbrž je težko razumeti to radikalnost, še težje jo je sprejeti in zaživeti. Vendar edinosti v temeljni celici družbe, tj. družini ni mogoče ustvariti, če se dva ne osvobodita vezi svojih izvornih domov. Ustvarjati edinost v družbi, pa je še težja naloga. Če ostajamo ujeti v svoje predstave, se bomo nujno delili na naše in vaše. Jezus pa poudarja, da smo zanj vedno vsi le božji otroci, otroci enega očeta. Da bi to dosegali, pa je potrebna pot osvobajanja, ki nam jo danes ponuja:
- slovo od doma,
- sprejemanje križa,
- pripravljenost izgubiti življenje,
- sprejeti oznanjevalca,
- ne gledati na osebo – prerok ali pravični,
- biti pozoren na vsakega od malih.
Zahtevna pot, ki pa vodi v svobodo. Le če stopamo po njej, nam je lahko Jezus Odrešenik, pravi osvoboditelj. Naj nam bo zgled in opora Marija, božja in naša mati!
