Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preróka, ker je ta prerok, bo dobil plačilo preróka; in kdor sprejme pravičnega, ker je ta pravični, bo dobil plačilo pravičnega. Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je moj učenec, resnično, povem vam, ne bo izgúbil svojega plačila.« (Mt 10,37-42)
Evangeliji zadnjih nedelj sestavljajo poglavje, ki se zaključuje s tem, kar smo slišali danes. Spomnimo se, da se začenja, ko je Jezus poslal apostole med ljudi, pri čemer jih je spodbujal, naj se jih ne bojijo. Pretekle nedelje smo spoznavali, da Jezus ne opozarja na nevarnosti zaradi ljudi drugačne vere, ampak da bo pogosto ovira domača skupnost. Še več, danes je jasen, da so opozorila, naj se ne bojijo, v prvi vrsti naravnana na domače.
Te misli nismo vajeni, saj smo se navadili videti sovražnika zunaj sebe. A dejstvo je, da je Jezusa izdala v smrt judovska shodnica. Pilat je kot tujec in pogan nad njim umil roke in se umaknil. Judje so zahtevali smrt.
Stavek pred današnjim evangeljskim odlomkom, ki je izpuščen, pojasnjuje, zakaj je mogoče pričakovati odpor med domačimi. Glasi se takole: »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločim človeka od njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče; in človekovi sovražniki bodo njegovi domači.« Jezusov namen nikoli ni ločevati, vendar v nadaljevanju, ki smo ga slišali, pojasnjuje: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden.« Ne želi ločevati, vendar pa nič in nihče ne sme ovirati zveste hoje za Njim. Kadar zaradi Njega prihaja do ločitve, jo moramo kot njegovi učenci sprejeti, čeprav je težko.
Kaj pravzaprav pomeni imeti rajši očeta ali mater kot Jezusa? Zakaj je Jezus tako radikalen? Mogoče nam je najboljše pojasnilo že starozavezna misel o zakonski zvezi. V prvi Mojzesovi knjigi beremo: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.« Zakonsko življenje je najbolj osnoven primer človekovega skupnega bivanja, ki pokaže na temeljne zahteve naših odnosov. Če hočeta dva postati eno, morata najti eno, skupno središče. Če vsak prisega na svoj dom, je to nemogoče. V luči Evangelija naj bi Jezusov učenec in učenka odkrivala, kaj je njuna skupna pot v življenje. Takoj, ko eden ali drugi prisega na svoje navade ali se podreja svojim staršem, ne da bi vse preverjal ob skupnem vodilu oz. resnici, tj. Evangeliju, je nemogoče priti skupaj.
Ko se zakonsko življenje z rojstvom otrok spremeni v družino, je zahteva po enem središču še večja. Otroci zahtevajo svoje. Vsa vzgoja naj bi bila eno samo iskanje skupne poti, ki je hkrati vodilo tudi za posameznika. Ta skupna pot je Evangelij, Kristus! Ustvarjati dom in omogočati, da vsak otrok najde sebe, ni mogoče, če eden ali drugi starš prisega na svoje navade. To iskanje predstavlja križ vzgoje in križ hoje za Jezusom. A če hočemo ustvariti nekaj lepega, je to edina pot do veselega skupnega doma.
Prav tako je s Cerkvijo kot živim občestvom. Če hočemo kot Jezusovi učenci graditi živo občestvo verujočih, se moramo vedno poslavljati od preteklih vzorcev, ki smo jih prejeli od svojih staršev, pa tudi svojih redovnih ustanoviteljev. Redovi propadajo, ko niso zvesti Kristusu. Ko skupno središče ni Evangelij, ampak ga vodijo stare navade in razvade, izgubi karizma nekega reda vso moč.
Odpovedati se navezanosti na svoj dom, se ločiti od svojega izvornega doma, je ena temeljnih zahtev za zvesto hojo za Kristusom. Odpoved daje možnost, da ustvarjamo eno skupno središče, ki je Evangelij in Jezus sam. Omogoča nam, da ne obtičimo v preteklosti, ampak stopamo na pot, brez nepotrebne prtljage tradicije, navad in razvad.
Žal premalo govorimo o tej nujnosti preseganja domačih okvirov. Verjetno je to posledica strahov, o katerih smo razmišljali pretekle nedelje. Jezus nas vabi: Ne bojte se ljudi! Čeprav ni želel ločitve, ampak pristno svobodo in rast, je bil obsojen krivoverstva. Najbrž čaka njegove učence ista obsodba: očitki, za koga se imajo, da uničujejo dom in Cerkev itd. To pa je križ zvestobe Evangeliju. Kakorkoli je ta zvestoba težka, je za Jezusa temeljni pogoj, če hočemo hoditi za Njim.
