Ko je Jezus nekoč na samem molil, so bili z njim učenci; in vprašal jih je: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi pa, da je vstal eden od starodavnih prerokov.« Nato jim je rekel: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovóril: »Božji Maziljenec.« Strogo jim je prepovedal, da bi o tem komu pripovedovali. Rekel je: »Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo vstal.« Vsem pa je rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgúbil; kdor pa izgubí svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.« (Lk 9,18-24)

Hoditi za Jezusom, pomeni hoditi po poti križa!

Odlomek, ki smo ga slišali, se začenja s poročilom o Jezusovi molitvi. Po navadi je Jezus molil sam in na samem, a tokrat so bili z njim tudi učenci. Zdi se, da je vprašanje, ki ga je nanje naslovil, kaj pravijo ljudje, kdo sem, del molitve. Iz odlomka je namreč razumeti, da se je ta pogovor odvijal znotraj nje. Iz tega že lahko razumemo, da je za Jezusa vprašanje, kdo je on za nas, pomemben del naših molitev. Drugi poudarek, ki nam ga prinaša Jezusov odgovor, je, da podobe Odrešenika ni mogoče ločiti od njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. Središče Jezusovega življenja je prav trpljenje, ko bo zavrnjen in umorjen. Temu pa sledi še misel o nas kot njegovih učencih. Če hočemo hoditi za Njim, moramo hoditi po poti zavrženosti in križa.

Vse to je bilo del Jezusove molitve: razmišljanje ob vprašanju, kdo je On, razumevanje, da je trpljenje del Jezusovega življenja kot tudi nujen del življenje tistih, ki mu želijo slediti. Trpljenje, o katerem govori, pa ni sporočilo o nesreči ampak o ljubezni. Jezus zavrženosti s strani starešin ljudstva, velikih duhovnikov in pismoukov ni razumel kot razočaranje in obup, ampak kot logično posledico zvestobe Očetovi volji. Ker je ljubil do konca, je moral sprejeti tudi križ. Tudi nas kot svoje učence vabi, da sprejemamo križ kot logičen del življenja.

Dejstvo pa je, da pred trpljenjem in bolečino bežimo. Jezus nas vabi, naj se ustavimo ob njem in ga v molitvi sprejemamo. Šele tako postane pot križa pot hoje za Jezusom. Sicer ostaja križ znamenje porazov, sramote in razočaranja.

Na kratko poglejmo, kako in zakaj vse je Jezus trpel, da bi lažje razumeli tudi pot svojega trpljenja, ki se mu ne moremo izogniti:

• Ko se je rodil, zanje ni bilo prostora v prenočišču.
• Ko je bil še otrok, je morala njegova družina bežati v Egipt.
• Trideset let je moral čakati, da je lahko spregovoril o sebi, da je božji Sin.
• Ko je začel oznanjati, je neprestano doživljal nasprotovanje.
• Kljub čudežem in iskreni pomoči ljudem, je bil zavržen in križan kot razbojnik.

Jezusov križ je najtesneje združen z njegovim življenjem. Njegova smrt na križu žal ni bila napaka ampak logična posledica.

• Zakaj zanje ni bilo prostora v prenočišču? Bog preseneča in pogosto prihaja med nas v težko sprejemljivi obliki: kot tujec, revež, nesposobnež …
• Zakaj je morala njegova družina z njim bežati v Egipt? Njegov prihod naznanja drugačno oblast, ki ne bo vladala s silo in lažjo, ampak z ljubeznijo in v resnici. Njegova drugačnost ogroža.
• Zakaj je moral trideset let čakati, da je lahko spregovoril o sebi, da je božji sin? Ljubezen in resnica potrebujeta dolgo zorenje v tišini in potrpljenju. Ne delata sile drugemu, trpita silo na sebi, da se prečistita kot zlato.
• Zakaj je moral Jezus od samega nastopa naprej doživljati nasprotovanje? Ljubezen in resnica se ne prilagajata, ampak govorita tisto, kar je res, kar je dobro, kar je lepo, brez olepševanja.
• Kako to, da je bil kljub tolikim čudežem in iskreni pomoči ljudem zavržen in križan kot razbojnik? Ljudje bi radi senzacijo, Jezus pa hoče ljubezen, ki zahteva odpoved in napor. V ljubezni postavlja na glavo mnoga pravila in preveč človeško razmišljanje. Hoče, da se odpiramo Bogu in izpolnjujemo Njegovo voljo, ne svoje.

Jezus nas danes vabi v samoto k molitvi, da bi se zmogli ustaviti pri vprašanju, kdo je On za nas in kdo smo pravzaprav mi sami. Molitev je potrebna, da se zmoremo umiriti in opaziti, kaj se v nas dogaja. Potrebna je, da uredimo misli, še najbolj zato, ker je spoznanje o Bogu in naši poti zahtevno. Vabi nas na pot križa, ki jo je mogoče sprejeti kot nekaj lepega in veselega le, če ostajamo v molitvi tesno povezani z Nebeškim Očetom.