Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: »Ne bojte se ljudi! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanite na strehah. Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel! Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vredni ste več kakor veliko vrabcev. Vsakega torej, ki me bo priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa me bo zatájil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatájil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« (Mt 10,26-33)
Slišali smo, kako Jezus pravi učencem: Ne bojte se ljudi! Zakaj pa naj bi se bali ljudi? O čem govori Jezus? Današnji odlomek je nadaljevanje evangelija pretekle nedelje in ga je mogoče prav razumeti le v povezavi z njim. Spomnimo se, da je Jezus videl množice, ki so bile kakor ovce brez pastirja. Zasmilile so se mu, zato je izbral dvanajstere in jih poslal oznanjat ne med pogane, ampak k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spodbudil jih je z besedami: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.«
Med evangelijem pretekle nedelje in današnjim odlomkom pa Jezus pove še nekaj zelo zahtevnega: »Izdajal bo v smrt brat brata in oče sina. Otroci bodo vstajali zoper starše in jih izročali v smrt. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; toda kdor bo vztrajal do konca, bo rešen.« Učence pripravlja na odpor in preganjanje, ki ju bodo doživeli prav med svojimi ljudmi.
Tako postanejo njegove besede »Ne bojte se ljudi« bolj razumljive. Jezus očitno vidi strah svojih učencev. Ve, da jih pošilja med ljudi, ki jih ne bodo vedno sprejeli. Zanimivo pa je, kako resno vzame njihov strah. Ne prezre ga in ga ne omalovažuje. Ob njem se ustavi in o njem spregovori.
To je prvo sporočilo današnjega evangelija. Naše doživljanje je Bogu pomembno. Skoraj vsakič, ko Bog človeka povabi v nekaj novega, se oglasi z besedami: »Ne boj se.« Tako angel nagovori Marijo. Tako opogumi Jožefa. Tako Bog skozi vso zgodovino nagovarja svoje preroke in učence. Očitno mu ni vseeno, kaj doživljamo.
Drugo sporočilo pa je, da nam Jezus skuša pokazati, kako dragoceni smo v Božjih očeh. Zato pravi, da so nam celo vsi lasje na glavi prešteti in da smo vredni več kakor veliko vrabcev. Mariji angel reče: »Pozdravljena, milosti polna.« Nato doda: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu.« Tudi Jožefa nagovori spoštljivo in dostojanstveno: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene.« Bog človeka opogumlja tako, da mu razodeva njegovo vrednost. Ne govori najprej o nalogi, ampak o človeku. Najprej mu pove, da je ljubljen, dragocen in izbran.
Jezus se ne ustavi pri tolažbi. Ko vzame strah učencev zares, jih hkrati spodbuja, naj ta ne postane vodilo njihovega življenja. Zato pravi: »Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanite na strehah.« Učenci naj oznanjajo pogumno, čeprav bodo naleteli na odpor. Zato jim Jezus tudi obljubi: »Vsakega torej, ki me bo priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih.«
V tem vidim tri zelo konkretne spodbude tudi za nas. Najprej nas Jezus vabi, da svoj čustveni svet vzamemo zares. Pogosto se zgodi, da prav verni ljudje hitro presodimo, da z nami nekaj ni v redu, če občutimo strah, jezo, odpor ali negotovost. Toda čustva sama po sebi niso greh. So znamenje, da smo živi. Greh ni v tem, da nekaj čutimo, ampak da pustimo, da nas občutki vodijo stran od dobrega.
Učenci so občutili strah. Marijo je bilo ob oznanjenju strah. Tudi Jožef je bil v stiski. Nihče od njih ni bil zaradi tega slabši vernik. Pomembno pa je bilo, da so svoj strah prinesli pred Boga in mu dovolili, da jih nagovori. Jezus nas vabi, da se zavedamo svojega doživljanja, mu damo pravo mesto, vendar mu ne dovolimo, da vodi naše odločitve. Strah prepoznamo, ga sprejmemo in o njem spregovorimo, da nima ta zadnje besede ampak zaupanje.
Tretja spodbuda pa je pogumno oznanjevanje. Jezus si želi, da bi učenci videli lepoto njegovega evangelija in jo delili naprej. Ne zato, ker bi bili brez strahov ali ker bi bili najboljši. Učencem najprej pove, da so v njegovih očeh dragoceni. Pogum za poslanstvo raste iz zavesti, da jih Bog pozna, spremlja in ljubi.
Enako velja za nas. Ko pred Boga prinesemo svoje strahove in mu dovolimo, da jih nagovori, lahko tudi sami postanemo vesele in pogumne priče evangelija.
