Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: »Ne bojte se ljudi! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanite na strehah. Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel! Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vredni ste več kakor veliko vrabcev. Vsakega torej, ki me bo priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa me bo zatájil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatájil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« (Mt 10,26-33)
Zakaj pa naj bi se bali ljudi?! Današnji odlomek je nadaljevanje odlomka pretekle nedelje in razumljiv le v povezavi z njim. Med obema je nekaj besedila izpuščenega. Poglejmo, o kom Jezus govori in zakaj naj bi se bali ljudi.
Jezus je v prejšnjem odlomku poslal učence z besedami: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samaríjsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Svoje učence torej vabi, naj gredo k judom, ki so z njimi iste vere. Še posebej jim brani hoditi k poganom in samarijanom.
In kaj naj bi med svojimi počeli? Slišali smo, da jim je dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost. To pomeni, da je v judovski shodnici videl obsedene, bolne in slabotne.
Jezus, poleg spodbude, naj se ne bojijo ljudi, v 'izpuščenem besedilu', tudi pravi: »Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina. Otroci bodo vstajali zoper starše in jih izročali v smrt. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; toda kdor bo vztrajal do konca, bo rešen.«
Jasno je, da glede strahu ne misli v prvi vrsti na odpor iz vrst nevernih, ampak govori o notranjem odporu. Zakaj pa bi se med seboj sprli? Poglejmo, kaj bi lahko zbudilo takšen odpor. Jezus učence ne pošilja le oznanjat, da se je približalo nebeško kraljestvo, ampak jih pošilja izganjat in ozdravljat! Ker nimamo izrednih moči, se sprašujem, h kakšnemu izganjanju in ozdravljanju smo poslani.
Spomnimo se, kako je Jezus grajal apostola Petra, ki mu je branil, da bi trpel: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« (Mt 16,23) Jezus je iz Petra dejansko izganjal satanovo mišljenje, ki se izogiba trpljenju. Kdo od nas sprejema trpljenje kot nekaj logičnega? Vsi pred njim in križem po naravi bežimo. Jezus pa Petra opozarja, da je to nevarna hudičeva skušnjava. Zelo ostro ga je opomnil, naj ne pozabi razločevati med božjim in človeškim. Zabičal mu je, naj se zaveda, da se v človeških vzgibih pogosto skriva satanova skušnjava.
Jezus je pogosto ljudem vračal vid, nas pa vabi, da opozarjamo na duhovno slepoto. Spomnimo se, kako nas je papež Janez Pavel II., ko je bil na obisku v Sloveniji, v Postojni nagovoril: »Blagor vam, če se vaš pogled ne bo zaustavil zgolj na površju stvari in oseb; če boste znali preko vidnega in otipljivega razbrati bistveno, ki je vedno skrito in zastrto, da bi ga potem mogli svobodno podariti in sprejeti. Blagor vam!« Kako slepi smo danes za različna ozadja dejanj ali besed, tako dobra kot slaba! Tako slabo ločujemo pristno vsebino od lažne fasade in reklame.
Ob misli, da smo poklicani ozdravljati različne slabosti, sem se spomnil na Jezusovo srečanje z bogatim mladeničem. Spraševal ga je, kaj naj stori, da doseže večno življenje. Ko ga je Jezus povabil, naj proda, kar ima, da ubogim ter gre za njim, je žalosten odšel. Gotovo smo v dobi obilja, ko nas od dobrih sklepov in namenov vedno znova potegne ta ali ona navezanost. Vse bi imeli zase, hitro se zavrtimo okrog sebe in svojega ugodja. Vera pa je neprestana hoja za Jezusom. On nas vedno vabi na pot.
Ali si ob tem razmišljanju lažje predstavljamo, da bi se nekdo, ki bi ga vztrajno spodbujali, naj ne pozabi na obsedenost, slepoto in druge slabosti, razjezil ali celo maščeval? Mislim, da bi vsi imeli veliko dela z jezo, če bi se med seboj tako jasno opominjali, kot nam naroča Jezus. Kako hitro so naši vzgibi čisto človeški, pa naj bo v družini ali v Cerkvi! A kaj ko se ob tem nihče ne ustavlja. Marsikaj nas pri drugem lahko moti, a opomnimo se le redko.
In če bi govorili o slepoti. Kako izgleda, če se v družini opominjate, da v ozadju tega ali onega dejanja ni čisti namen: da je kup lenobe, jeze in še česa? In ko se pogovarjate o različnih dogodkih, ali se spodbujate, da bi videli globlje, da ne bi ostali na površju stvari? Ni vse lepo resnično lepo in grdo tako grdo, kot se zdi. Ali vztrajate, da bi prišli stvarem do dna?
Vemo tudi, koliko je navezanosti med nami. Kako slabotni smo v tem ali onem. Če bi se neprestano opominjali, bi bilo tega lahko manj. Gotovo je več izgovorov, zakaj utihnemo. Pogosto se nam ne ljubi, drugič se bojimo, da bomo sami opomnjeni, razlog pa je tudi strah, kaj bodo rekli ljudje.
Jezus nas vabi, naj bomo vztrajni v opozarjanju oziroma v izganjanju in ozdravljanju slepote in slabosti. Na to je najbrž mislil, ko je rekel, naj ga priznamo pred ljudmi, da nas bo priznal pred Očetom, ki je v nebesih. Ne gre v prvi vrsti za vprašanje politične opredelitve, ampak zvestobe Jezusovi drži in vztrajne hoje za njim. Jezus je napovedal, da bo to vedno zbujalo odpor, zato nas opogumlja, naj se ne bojimo.
Čeprav vstopamo v čas dopustov in počitnic, ne pozabimo, da naj bi bili vsi na poti za Jezusom. Prizadevajmo si iz ljubezni do bližnjih in do Njega vztrajati v opominjanju in spodbujanju za dobro.
