Tisti čas je Jezus zagledal množice. Zasmilile so se mu, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj póšlje delavce na svojo žetev.« Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost. Imena dvanajstih apostolov pa so: prvi Simon, imenovan Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedêjev sin, in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfêjev sin, in Tadej; Simon Kananej in Juda Iškarijot, ki ga je izdal.
Teh dvánajst je Jezus poslal in jim naróčil: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samaríjsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govoríte: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdrávljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hudobne duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajájte.« (Mt 9,36-10,8)
Zanimivo je Jezusovo naročilo: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samaríjsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Torej Jezus svoje učence vabi, naj gredo k judom, ki so z njimi iste vere. Posebej jim brani hoditi k poganom in samarijanom. Vse lepo in prav, če ne pomislimo, zakaj je poklical k sebi dvanajstere. Takole smo brali: »Poklical jih je, da jim je dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost.« To pa pomeni, da je v judovski shodnici videl obsedene, bolne in slabotne.
Si predstavljate, kako bi se to slišalo danes? Da bi škof ob posvečenju novomašnikov le te poslal po župnijah, naj izganjajo in ozdravljajo vsako bolezen in vsako slabost. Najprej bi se najbrž vprašali, kaj se gre: Kdo pa je med nami obseden? Da so med nami tudi bolni, to je že res, ampak kaj govori o slabostih. Torej zataknilo bi se najbrž že pri namenu, s katerim bi škof pošiljal novomašnike: V Cerkvi nismo obsedeni in slabotni. Za bolne pa je tako ali tako zdravnik, ne duhovnik.
Kljub temu še vedno verjamem, da smo duhovniki koristni in potrebni. Gotovo ima Bog tehten razlog, da nam ne daje posebnih milosti, da bi resnično izganjali in ozdravljali. Pomisli sem na bolj preproste stvari.
Obsedenost – Zanimiv Jezusov eksorcizem je bil v odnosu do apostola Petra. Spomnimo se, kako mu je Peter branil, da bi sprejel nase trpljenje in mučeniško smrt: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« (Mt 16,23) Jezus dejansko izganja iz Petra satanovo mišljenje, ki se izogiba trpljenju. To je gotovo tudi danes neprestana skušnjava tako med verniki kot posvečenimi. Po človeški logiki bi si pač radi udobno postlali. Duhovniki smo tisti, ki naj bi še posebej opozarjali na razločevanje med božjim in človeškim. Jezus je skušnjavo ugodja in lažje poti označil za hudičevo delo. Ali danes sploh še govorimo o satanu, ko iščemo lažjo pot?
Koliko je takšnih skušnjav?! Kolikokrat vsak od nas v osebnih odnosih in pri delu išče, kar je lažje, ne kar Bog od njega pričakuje. Kako pogosto se v zakonskem odnosu zamegli pogled na to, kaj je resnično dobro in božje! Ali pa pri vzgoji, ko se starši namesto, da bi vzgajali k premagovanju težav, vrtijo okrog lastnih potreb in iščejo tudi za otroka le ugodje. Ali pa mi duhovniki, da se skrijemo za lepimi besedami, da bi ne izgubili naklonjenosti. Jezus nam še posebej naroča, naj izganjamo, vse, kar ni božje, kar je preveč človeško!
Bolezni – Ob boleznih mi je prišla na misel predvsem slepota. Te je bilo zaradi slabih življenjskih razmer včasih verjetno veliko več. Danes imamo za to različne specialiste. Za slab vid dobimo očala itd. A kako dobro bi bilo, ko bi bili duhovniki tisti, ki bi vernikom prinašali globlji pogled na stvari. Še vedno mi je lepo ob misli na papeža Janeza Pavla II., ki nas je v Postojni nagovoril: »Blagor vam, če se vaš pogled ne bo zaustavil zgolj na površju stvari in oseb; če boste znali preko vidnega in otipljivega razbrati bistveno, ki je vedno skrito in zastrto, da bi ga potem mogli svobodno podariti in sprejeti. Blagor vam!« Kako slepi smo danes za različna ozadja, tako dobra kot slaba! Tako slabo ločujemo pristno vsebino od lažne fasade in reklame.
Slabosti – Na kakšne slabosti je mislil Jezus, ne vem. Spomnil sem se njegovega srečanja z bogatim mladeničem, ki ga je spraševal, kaj naj stori, da doseže večno življenje. Ko ga je Jezus povabil, naj proda, kar ima, da ubogim ter gre za njim, je žalosten odšel. Gotovo smo v dobi obilja, ko nas od dobrih sklepov in namenov vedno znova potegne ta ali ona navezanost. Vse bi imeli zase, hitro se zavrtimo okrog sebe in svojega ugodja. Vera pa je neprestana hoja za Jezusom. On nas vedno vabi na pot.
Verjamem, da Jezus tudi danes še posebej nas duhovnike pošilja najprej v domačo stajo izganjat in ozdravljat različne bolezni in slabosti. V glavnem nismo obdarjeni s posebnimi darovi, drobnega dela pa je veliko. Če si bomo priznavali svoje stiske in iskali rešitve, bomo lahko z Njim skupaj na poti odrešenja. Potem bomo lahko doživljali tudi njegove besede: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹
